Organisation / Organizacija

Nedelja

Vsaka pesem je lepa

Stefanie Rotim je bila rojena leta 1931. »Sploh si ne morem misliti, da sem stara že 90,« nasmejano pove, ko jo obiščemo na njenem domu v Brezju pri Mohličah.

Slavljenka Stefanie Rotim s svojima vnukinjama Marino in Romano (Nedelja)
Slavljenka Stefanie Rotim s svojima vnukinjama Marino in Romano (Nedelja)

Stefanie Rotim je dobro poznana zaradi svojih glasbenih talentov, dolga leta je igrala na orgle v domači fari in tudi drugje. »Bila sem zelo ljubljen otrok,« se spominja svojega otroštva. Seveda so bili takrat časi zelo težki, vojna je s seboj prinesla mnogo trpljenja. »Vsega niti nismo dobili zraven,« že to je bilo veliko, da niso bili lačni, vsak dan so jedli krompir. Stari starši in starši so zelo gledali nanjo. Šolo je obiskovala v domačih Mohličah. Ob tem začne pripovedovati o dogodku, ko je morala povedati, kje je pridobila svojo izobrazbo. V času jugoslovanske vojne je v Celovcu pomagala kot tolmačka za hrvaški in nemški jezik, ko so v deželo prišli begunke in begunci. Pri Caritas se je že poslovila, saj so mislili, da prevajanje ne bo več potrebno, a ni bilo tako, ljudje so še prihajali in veliko ji je pomenilo, da jim je lahko s svojim znanjem v pomoč. Tako so jo spoznali tudi na Deželni vladi in tudi tam je bilo njeno znanje zelo dragoceno. Potem so jo nekoč vprašali po izobrazbi. Odgovorila je, da je obiskovala »mohliško univerzo« in spet poskrbela, da so se ob težkem delu kdaj tudi nasmejali.

Hrvaško se je naučila od moža, ki je bil begunec. Bil je nogometaš in učitelj v taborišču za begunske otroke. V Mohličah je imel prijatelje. Stefanie Rotim pripoveduje, da se ji najprej ni zdelo čisto prav, da se sosedi družijo z begunci, »potem pa sem edino jaz poročila enega od njih.« Spoznala sta se tako, da je k njim vsak dan prišel po liter mleka. Ker je vedel, da je navdušena glasbenica, ji je dejal: »Tudi jaz igram inštrument.« Seveda jo je zanimalo, katerega. »Igram prvo violino v nogometu,« je bil hudomušen. In iskrica je preskočila. Mož Drago je bil zelo uspešen nogometaš, igral je tudi v Ameriki, tam so živeli 15 let. Stefanie Rotim se hvaležno spominja srečnega zakona, v katerem sta se jima rodila dva otroka. Ko je zbolel, je trinajst let skrbela za moža, vsako noč ga je trikrat obračala. Sedaj je že 32 let vdova. Osrečujejo jo dve vnukinji, trije vnuki in šest pravnukinj. Moč ji dajeta glasba in vera, ki sta že od nekdaj del njenega življenja. Njena domača fara je Mohliče, »ampak tudi Galicija je moja.« Spominja se župnikov, posebej omeni Valentina Gotthardta in Slavka Thalerja. Prvič je igrala orgle – spomni se še točnega datuma – 19. marca 1944, – ko je bila stara 13 let. »Pri nas ni bilo tako enostavno,« se spominja očitkov glede slovenščine. Tako se je odločila, da si je za vsako sv. mašo natančno zapisovala, kaj so peli. Ko je kdorkoli začel s kritiko, je lahko takoj pokazala, da to ne drži. Skrbno urejene zvezke z zapiski hrani še danes. »Veliko sem se naučila od župnika Gotthartda,« je hvaležna. Zbor v Mohličah je bil sestavljen iz zelo dobrih pevk in pevcev, »moj tata je bil tako dober pevec, sestra tako dobra sopranistka,« pevska tradicija je bila v njihovi družini doma. Pravi, da ni pesmi, ki ne bi bila lepa, vsaka ima svoj pomen. Dekan Polde Zunder jo je spodbudil, naj prevzame zbor v Galiciji. Vodila ga je 23 let, do svojega 87. leta. Zelo lepo je bilo, ko so na žegnanju skupaj peli njena zbora iz Galicije in Mohlič, zbor Marjana Smrtnika iz Apač in otroški zbori. Za zasluge je dobila več priznanj, tudi Cecilijino medaljo.

Še pri 90-ih letih se Stefanie Rotim zanima za politiko in rada bere. Kot je včasih vsako nedeljo igrala orgle pri več svetih mašah, jih tudi sedaj vsako nedeljo spremlja več: ogleda si prenos iz Dobrle vasi, Št. Primoža, Gospe Svete in včasih še iz Kotmare vasi. Ob tem posebej spremlja petje. Hčerka Katarina in vnukinji Marina in Romana lepo skrbijo zanjo. »Marina in Romana mi večkrat na dan povesta, da me imata radi.« To je za babico največje veselje.

Mateja Rihter