Ta stavek priljubljeni duhovnik Mihael Kristof v pogovoru večkrat poudarja. 92-letni stolni dekan in apostolski protonator rad sprejema obiske in pripoveduje o svojem delovanju za katoliško Cerkev. Pred letom dni je kupil Slovenski pastoralni center sv. Cirila in Metoda v Celovcu in s tem daroval celovški slovenski fari »stalni dom.«

Od leta 1982 je član škofijskega konzistorija, od leta 2003 pa je dekan katedralnega kapitlja Krka. Poleg tega je bil do leta 2012 sodnik na škofijskem sodišču. Kot priznanje za svoje dosežke in predanost je Kristof leta 1975 postal častni papeški kaplan, monsignor, leta 2000 častni papeški prelat in leta 2010 apostolski protonotar. To je najvišji papežev častni naziv za duhovnike.

Mihael Kristof se je rodil leta 1930 v Veliki vasi pri Št. Jakobu. Odraščal je kot šesti od sedmih otrok na majhni kmetiji. Rad se spominja otroštva s petimi brati in mlajšo sestro. »Odraščal sem bolj trdo in življenje je bilo skromno. Vsi smo morali delati in pomagati. Ali si bil star ali mlad, vedno sem bil zraven pri delu.« Že kot otrok je pomagal pri delu, tako v hlevu kot tudi v kuhinji. Kuhati tudi zna. To mu je bilo v delovanju kot duhovnik tudi vedno v pomoč. V župnišču je vedno imel vrt in je sam kuhal marmelade, sokove in vlagal zelenjavo in sadje.

Odraščal je v zelo verni družini. Tudi starejši brat Franc je bil duhovnik. »Duhovniški naraščaj raste v družini. Če pa družin ne bo primernih, pa tudi duhovniških poklicev ne bo. Vsak se potrudi živeti tako, kako je prav.« Družine po številu tudi niso več velike. Otrok mora pa tudi spoznati, da ni sam na svetu in da se mora ozirati tudi na svoje soljudi. Jaz sem odraščal drugače. Vernost in povezanost do Boga se je v 90-ih letih zelo spremenila. »Če vernost do Boga manjka, vse nazaduje,” poudarja simpatični duhovnik.

Treba je vedeti, da prideš in greš. Ljudje se danes premalo zavedajo odgovornosti za soljudi. Človek se mora zavedati, da on ni edina oseba na svetu in da ne more zase zahtevati vsega, sam pa ni pripravljen kaj narediti za druge.«

Po maturi je med letoma 1950 in 1956 končal študij teologije v Krki in Celovcu. Po duhovniškem posvečenju leta 1955 in končanem teološkem študiju je Kištof med leti 1956 in 1959 opravljal kaplansko službo v Gnesauu, Št. Rupertu pri Vajškri, Šmarjeti pri Wolfsbergu in v Dobrli vasi. Medtem je tudi študiral dve leti cerkveno pravo na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Rad se spominja časa v Rimu in kako je hodil s sobrati oblečen v talar skozi mesto k bogoslužju. Med študijem je vedno prišel na Koroško in opravljal svojo kaplansko službo. »Službeno nikamor nisem želel priti. Tja, kamor me je poslal škof, tja sem šel in to službo sem opravil. Nikoli nisem bil razočaran. Rekel sem si, tu sem in tu me imate«, je duhovnik vedno ubogal škofa, ki je bil na čelu krške škofje. Vsega skupaj je svojo službo opravil pod škofom Josephom Köstnerjem, škofom Egonom Kapellarijem in škofom Aloisom Schwarzem.

Leta 1970 ga je škof Joseph Köstner imenoval za kanclerja krške škofije. 40 let je Mihael Kristof opravljal to odgovorno službo. Tudi ta se je v štiridesetih letih zelo spremenila. Škofa Köstnerja je povsod spremljal, noč in dan je bil na voljo in pomagal. Bil je v vseh koroških župnijah. Koroško ima tako rekoč v malem prstu. Mihael Kristof je bil vedno zelo zanesljiva oseba. »Nalog je bilo več kot dosti – tajnik, ceremoniar in še marsikaj drugega,« se spominja Krištof z nasmehom in pripoveduje, kako je enkrat moral kupit hrano za svinje, ki so jih nekdaj imeli v ordinariatu.

V 40-ih letih delovanja kot kancler krške škofije se je marsikaj spremenilo. Z grozo se spominja tistih časov, ko je bil deželni glavar Jörg Haider. »Zelo grozno je bilo, ko sem doživljal Haiderja pri javnih nastopih. Vedno je koga napadel. To ni bilo lepo. Ljudem je to bilo všeč in so mu ploskali.« To ga je zelo bolelo, poudarja 92-letni duhovnik in se prime na glavo. Zato se je pri prvem javnem nastopu zahvalil sedanjemu deželnemu glavarju Petru Kaiserju za njegov spoštljiv odnos in dostop do ljudi.

Slovenščina in slovenska fara v Celovcu sta mu zelo pri srcu. Zato je pred nekaj meseci kupil Slovenski pastoralni center svetega Cirila in Metoda in ga daroval slovenski župniji v Celovcu. Zakaj mu je slovenska fara tako pri srcu? »Ker sem tudi Slovenec! Moja želja je, da ima slovenska fara v Celovcu svoj trajni in bodoči dom. Da je to njihova fara. Tam so doma in tam naj se počutijo doma. To so moji ljudje in sem rad kupil in daroval kapelo, zakristijo in stanovanje. Slovenska fara ima veliko faranov in nočem, da bi visela v zraku! Pastoralni center je naš dom, tukaj smo celovški Slovenci doma.« Farani in župnik Jože Andolšek ta dar zelo cenijo in so zelo hvaležni dobrosrčnemu duhovniku.

Od leta 1982 je Mihael Kristof član škofijskega konzistorija in se mesečno srečuje z drugimi člani konzistorija. Od leta 2003 naprej je pa je škofijski dekan. Poleg tega je bil do leta 2012 sodnik na škofijskem sodišču. Kot priznanje za svoje dosežke in predanost je Mihael Kristof leta 1975 postal častni papeški kaplan, monsignore, leta 2000 častni papeški prelat in leta 2010 apostolski protonotar. To je najvišji papežev častni naziv za duhovnike.

Za prihodnost si želi simpatičen poštenjak »zdravja in prave pameti in da drugi ne bi imeli preveč težav z mano. Da ne bi obteževal druge. To ni prijetno, ampak moraš tudi sprejeti, da ti drugi pomagajo.«

Vernikom in vernicam daje še nasvet, da »naj povsod v farah sodelujejo, da bo božje kraljestvo raslo v družinah in v posebnih osebah. Vsak naj se potrudi živeti kot vernik in naj ostane sakramentalno povezan v sveti evharistiji. Praznovanje bogoslužij ob nedeljah je treba bolj oživeti. To raste od spodaj. Zasejano mora biti in pogojeno. Še travnik ne bo rasel, če ga ne boš dobro pogajal.