Za življenjski poklic se ne odločamo kot v restavraciji, kjer moraš kmalu izbrati, kaj boš jedel. Pri poklicu pa je to proces, ne odločiš se od danes na jut­ri. Navdušen si, a te potem spet mine, to se spreminja. Tako o svojem procesu za duhovniški poklic pravi Marko Jernej, ki je odraščal v Št. Vidu v Podjuni. V maturitet­nem letu se je odločil, da bo postal duhovnik in leta 1972 je prejel duhovniško posvečenje. 

Duhovniško službo je opravljal v Št. Jakobu v Rožu, Pliberku, na Kostanjah in na Strmcu, kjer je poleg dušnopastirskega dela vodil tudi gostilno, kar mu ni povzročalo preglavic, saj je izučen natakar. Duhovniška pot ga je vodila na Predarlsko in nato v začetku julija 1989 v Tinje, od koder je oskrboval še župnijo Šmihel nad Krko. Ob vsem trudu, ki ga je 28 let vlagal v obe župniji, je izgorel. Moči si je večkrat nabiral v Gradcu, kjer ima veliko stikov z ljudmi. Odkar je v pokoju, v Gradcu tudi živi in se dobro počuti. Rad se druži s farani, še vedno pa si kuha sam. 

Spomini ga večkrat popeljejo nazaj na Koroško, v Tinje, kjer je imel zelo velik vrt, s katerim je imel mnogo veselja. Sedaj je v bližini njegovega doma pri župniji sv. Andreja v Gradcu otroški vrtec, pri cerkvi pa je vrt. »Ta vrt je javen, vsi ga lahko koristijo. Eni sadijo, zalivajo, drugi pa pobirajo pridelke,« pove Marko Jernej, ki v tem vidi tudi prispodobo za Cerkev.  

V fari, kjer sedaj živi, pomaga duhovniku iz Dominikanske Republike pri učenju nemščine, mašuje in zavzeto pripravlja katehumene na sveti krst. 

Župnija sv. Andreja je znana tudi po »umetniški cerkvi«, prej je bil tam župnik sedanji tirolski škof Hermann Glettler. 

Veselje za Marka Jerneja je, če dobi kakšen obisk iz Koroške. »V zadnjem pismu sem jim napisal, da je razdalja od Gradca do Tinj enaka razdalji od Tinj do Gradca.« 

Spomine nosi v mislih in v srcu, s seboj je vzel zelo malo stvari, med njimi sta slika s Strmca in almanah, ki ga je natisnil ob 25. obletnici svojega delovanja v Tinjah. Veliko pozornosti polaga na dobro pripravo pridig. Za Cerkev v današnjem svetu pa se mu zdi najpomembneje, »da smo duhovniki pastirji.« Kako pa Marko Jernej prestavi pastirja v današnji čas? Vzame prispodobo trenerja, »kot bi Jezus rekel: Jaz sem dobri trener. Za dobrega trenerja je značilno, da daruje veliko dragocenega časa, se angažira. Trener, ki mu gre le za kariero in denar, bo poškodovanega igralca zamenjal. Če ne prinaša točk, mora zapustiti moštvo.« Pri nagovorih uporablja jezik, ki ga ljudje razumejo in slike od danes. »Jezus je vzel slike iz tistega časa, v katerem je živel, mi pa lahko te slike prestavimo v današnji čas.« 

Na praznik sv. Jurija je bil rojen, na god sv. Marka, svojega krstnega zavetnika, pa je bil Marko Jernej krščen. Od takrat je minilo že 70 let. Za jubilejni rojstni dan tudi tokrat nima nobenih osebnih želja. V fari bodo restavrirali orgle, zato je svetoval tistim, ki so mu želeli kaj podariti, naj raje darujejo za orgle. Za svojo 50-letnico je v Tinjah restavriral štiri stranske oltarje, za srebrno mašo pa glavni oltar. »To ostane,« pravi. Ostanejo pa tudi povezave med ljudmi, tako ga je v nedeljo pred njegovim rojstnim dnevom obiskal avtobus iz Tinj in Doppel-quartett, katerega častni član je tudi Marko Jernej. 

Mateja Rihter