Pogreb Jožeta Ropitza v Kazazah v soboto, 15. februarja, je bil lep dokaz, da je to, kar je kot škofijski kantor desetletja dolgo pridigal in vadil po vsej škofiji, naredil dobro. Mogočno ljudsko petje v nabito polni cerkvi, občuteno orglanje, zborovsko petje in kantorski nastopi – vse to je bila lepa oporoka, kakšen naj je prispevek cerkvene glasbe za doživeto liturgijo. Ropitz je rad citiral kakšen latinski izrek. Franz Karl Praßl, ki je spregovoril kot predsednik Avstrijske komisije za cerkveno glasbo se mu je poklonil s takšnim: Chorus angelorum te suscipiat … Zbori angelov naj te sprejmejo … »Oznanjevanje veselega oznanila in služba cerkveni glasbi – to sta bili veliki smernici v življenju Jožeta Ropitza,« je podčrtal. Omenil je tudi njegov naziv škofijski kantor, ki ga je prejel leta 1969, in tako prevzel odgovornost za cerkveno glasbo v krški škofiji. Tega naziva ne pozna nobena druga katoliška škofija.

Dvajset duhovnikov se je zbralo okrog oltarja, skoraj vse šolske sestre so sedele ob krsti rajnega, nešteti znanci in prijatelji so se zbrali in na začetku skupno zapeli pesem »V nebesih sem doma …« Somaševanje je vodil škof Jože Marketz in sobratu spregovoril v slovo. Poudaril je, da je uresničeval v svojem življenju vodilo: »To, da si in kar si, je Božji dar človeku, to, kar boš naredil iz sebe, pa je tvoj dar Bogu in sočloveku«. Omenil je njegovo glasbo, ki je bila vedno božji slavospev. »Kar je bilo v njem, je nesel pred Gospoda v jeziku glasbe. Ropitz je gradil mostove med pevskimi kulturami na Koroškem, na evropsko raven pa je ponesel tudi koroško duhovno pesem, še posebej slovensko. Njegova glasba je bila vedno tudi ukvarjanje s slovensko narodno skupnostjo, katere pripadnik je bil.« Ropitz je bil zgled radodarnega, veselega duhovnika. »Boli nas, ker smo izgubili prijatelja, boli nas pa tudi, če mislimo na to, ali se bo našel naslednik, ki ga bo nadomestil v službi za Božje kraljestvo. Za odgovor na to vprašanje se mi zdi pomembno drugo vprašanje, namreč: V čem je ta zaklad, zaradi katerega je on pustil vse in sledil Jezusu, kakšni so biseri, o katerih smo slišali v evangeliju? Pri Jožetu so bili nasmeh, vesela pesem, človečnost. Če danes govorimo o službi duhovnika, se vse sliši tako težko. Tega ne sme in onega ne in sploh je služba danes preveč težavna. Nihče pa ne govori o zakladih in biserih, ki jih kar pogosto najdemo v naši služb, in bi lahko tudi danes zvabili mladega človeka v ta poklic. Jože Ropitz je kratko pred svojo smrtjo nečaku Tonetu iz celovške bolnišnice še pisal pismo, v katerem so bile v velikih črkah le tri besede in klicaj: Veter se spreminja! Prepričan sem, da bomo imeli v nebesih močnega priprošnjika, ki bo tudi tam storil vse, da se bo to zgodilo.«

V imenu Krščanske kulturne zveze je spregovoril njen predsednik Janko Krištof in se mu zahvalil »za vse lepe trenutke, ki smo jih doživeli z njim in ob njegovi glasbi«. Slovo od Jožeta Ropitza je bilo zaznamovano s pesmijo in glasbo, »ki je v krvi,« kakor se je sam izrazil. Na seznamu izbrane glasbe za slovo so bile tudi nekatere Ropitzeve skladbe. V slovo so zapeli MePZ Gallus pod vodstvom Maria Podrečnika, združeni cerkveni zbor iz Roža pod vodstvom Anice Lesjak-Ressmann, nastopila sta kantorja Michael Joham z lastno skladbo in Thomas Wasserfaller, orglala pa sta Martin Klokar in Špela Filipič. Posebej do srca je segla na odprtem grobu pesem »Rož-Podjuna-Zila« v veličastnem ljudskem petju.

Vincenc Gotthardt

Življenjepis Jožeta Ropitza

Pri Frnočniku na Metlovi je 16. aprila 1936 Jože Ropitz zagledal luč sveta. Po ljudski šoli v Kazazah so ga starši poslali v gimnazijo in malo semenišče na Plešivcu. Potem ko je leta 1955 opravil maturo z odliko, je vstopil v celovško bogoslovje in bil 3. julija 1963 posvečen v duhovnika. Prvo kaplansko službo je nastopil v Pliberku. Septembra 1964 pa je bil poklican za vzgojitelja v Mohorjev dijaški dom. V drugem letu kot prefekt je postal pristojni dušni pastir za celovške Slovence.

Njegova ljubezen do glasbe mu je narekovala naslednji korak v poklicni karieri. Združiti poklic duhovnika in glasbenika se mu je zdel idealen življenjski cilj. Jeseni leta 1966 se je torej vpisal na Dunaju na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost na oddelek za cerkveno glasbo in je tam študij končal leta 1969 z diplomsko nalogo z naslovom Cerkveno petje v slovenskem delu krške škofije. Ko se je vrnil na Koroško, je postal na prošnjo škofa Köstnerja prvi škofijski kantor in veroučitelj na Eggermannovi gimnaziji, pozneje na gimnaziji v Lerchenfeldstrasse, kjer je učil do svoje upokojitve leta 1997. Istočasno je učil orgle na deželni glasbeni šoli in vodil seminar kantorjev na deželnem konservatoriju. Od leta 1970 do leta 1975 je učil glasbo na Zvezni gimnaziji za Slovence, leta dolgo pa tudi pri šolskih sestrah v Št. Petru.

V teku let je bil deležen vrste odlikovanj in imenovanj: podelili so mu naziv profesorja, zatem magister artium. Prejel je pospeševalno nagrado dežele Koroške za glasbo, postal je višji študijski svetnik, škofijski duhovni svetnik, konzistorialni svetnik, Krščanska kulturna zveza mu je podelila Janežičevo priznanje, Narodni svet in KKZ pa leta 2006 Tischlerjevo nagrado. Leta 1992 je postal predsednik komisije za cerkveno glasbo krške škofije.

Njegovo glavno izrazno sredstvo je bila vedno glasba, s katero je bil tesno povezan od otroških let. Prvi pevski zbor je vodil kot gimnazijec na Plešivcu. Leta 1984, potem ko je kot zborovodja Gallusa odstopil Jožko Kovačič, so skušali v nekaj letih kar s tremi zborovodji, je prevzel Mešani pevski zbor Jakob Petelin Gallus, ki je takrat stal tik pred razpustitvijo. Mislil je, da bo to storil prehodno, samo za eno leto in da se ga bodo pevci kar hitro naveličali z argumentom »spet en fajmošter kot zborovodja«. Dokazalo pa se je, da je to sodelovanje trajalo celih dvaindvajset let. Proti pričakovanju si je zbor hitro opomogel. Prišlo je spet nekaj novih pevcev, med pevci je spet vladalo prisrčno in prijateljsko ozračje, umetniška raven se je stabilizirala in kontinuirano rasla. To se je kazalo na letnih koncertih, ravno tako kot na številnih adventnih in postnih koncertih, ki jih je zbor prirejal po domačih cerkvah in v sosednjih deželah. Najbolj zahtevni in odmevni projekti pa so bila seveda pevska potovanja k slovenskim rojakom v zdomstvu: dvakrat, leta 1989 in 1996, je Gallus gostoval v Severni Ameriki, leta 1992 v Argentini, leta 1994 v Avstraliji, leta 1997 pa še v Ukrajini. V teh letih je nastalo več kaset oz. zgoščenk ter posnetki dveh Ropitzevih velikih skladb: Reke mojega življenja in Žena – Mati. Kot škofijski kantor je vodil združene cerkvene zbore na velikih manifestacijah, npr. leta 1983 na Katoliškem shodu med papeževim obiskom na Dunaju in ko je prišel papež Janez Pavel II. leta 1988 v Krko.

Jože Ropitz ni bil le uspešen zborovodja, temveč tudi avtor impozantnega kompozicijskega opusa. Poleg sakralne glasbe je zapustil tudi vrsto posvetnih harmonizacij, priredb in samostojnih kompozicij s posvetno tematiko in na besedila sodobnih pesnikov: Milke Hartman, Lenčke Kupper, Andreja Kokota, Franceta Balantiča in Toneta Kuntnerja.

Izredno dragocene so tudi nekatere odrske kompozicije. Tu izstopa sodelovanje s tržaškim pisateljem Alojzom Rebulom, ki se je začelo s svetopisemsko tematiko Sinja gora Horeb. Sledile so večernice v čast škofu Slomšku z naslovom Reke mojega življenja. Ob prestopu v novo tisočletje pa sta ustvarila psalmsko kantato Mati – Žena, s katero je želel skladatelj počastiti nekaj tistih žena, ki so odločilno sooblikovale usodo človeštva, od pramatere Eve, prek božje matere Marije, do matere škofa Slomška in do neimenovane slovenske matere kot simbola našega preživetja. Kantata je bila izreden uspeh z nastopi na Koroškem, v Sloveniji in na Primorskem. Omenjen naj bo še glasbeni recital s pesmimi Toneta Kuntnerja Tebi pojem, pomlad.

Kot upokojenec je Jože Ropitz vsak dan bral Sveto pismo v grškem izvirniku in latinskem prevodu, med drugim pomagal šentjakobskemu župniku pri nedeljskem maševanju in vodstveno sodeloval pri molitvenikih in pesmaricah Slavimo Gospoda ter Gloria.

Dobesedno …

Pri njem sem se naučil orglanja v mestni cerkvi v Beljaku. Imel sem ga zelo rad, ker je bil najprej človek, ki je bil genialni glasbenik in z vsem srcem duhovnik. Predvsem pa je bil v vsem, kar je delal, zgled. Nanti Mörtl, Čače

Bil je zelo svoboden človek. To svobodo je živel kot umetnik in kot pastoralni delavec. In ker je živel v tej svobodi je imel tudi globoko duhovnost. Kot njegov nečak sem bil zelo hvaležen za prijateljstvo, ki sva ga živela. Tone Boschitz, nečak

Jožeta Ropitza je odlikovala posebna lastnost: bil je hvaležen človek. Zanj so bile majhne stvari enako pomembne kot velike. Za uspelo bogoslužje se je zahvalil tako ministrantom kot tudi pevcem in vernikom. Živel je za glasbo, dihal je glasbo, bil je blagoslov za dušo. Špela Filipič, organistka

Bil je enkraten človek in mi bo manjkal. Cerkvene glasbe v krški škofiji si brez njega ne morem predstavljati. Cerkvena glasba, to je bil on in včasih mi vsi, ki nas je znal s svojim vedrim značajem pritegniti k sodelovanju tudi pri papeževih obiskih. Peter Hribernik, dolgoletni referent za cerkveno glasbo na Dušnopastirskem uradu

Bog je moja moč in moja pesem

Bilo je na šolski akademiji leta 1971 v dvorani Delavske zbornice, ob izjemnem dogodku za vse dijake in dijakinje Slovenske gimnazije s svojimi družinami. Številna publika je z navdušenjem spremljala prikaz raznolikega pevskega, kulturnega in športnega življenja na svoji srednji šoli v Celovcu. Jože Ropitz je v nasledstvu Franceta Cigana imel na skrbi pevski nastop nižje stopnje, v katerem nas je poleg Slomškovega preljubega vigrednega veselja popeljal še na »kokošjo svatbo« v povsem neznane glasbene širine. Za mlado uho, vajeno preproste harmonične oblike narodne in cerkvene ljudske pesmi, je bil nenavadni zven in vstop v novi glasbeni svet pravi izziv, ki ga je bilo treba polagoma spoznavati in doumeti. Za šolsko klopjo, teden za tednom, uro za uro glasbenega pouka, smo potem imeli priložnost, spoznavati profesorja cerkvene glasbe, škofijskega kantorja, iz katerega je žarela skrivnostna globina in modrost tisočletja starih tonovskih načinov.

Osnovna melodija se je dotaknila srca pevca in se desetletje navrh razvnela v pravo navdušenje in strast ob kantorskem tečaju na deželnem konservatoriju pod vodstvom prof. Jožeta Ropitza. Kakšen užitek, po starodavnih stopinjah človeškega pevskega in glasbenega izražanja pred Bogom izlivati dušo in srce.

Po njegovih stopinjah želimo nadaljevati pot v četrtek, 5. marca, s 1. enoto kantorskega tečaja, v petek in soboto, 6. in 7. marca, pa na 51. izobraževanju za cerkvene pevke in pevce, organiste in liturge v Tinjah.

Pavel Zablatnik, tajnik referata za cerkveno glasbo

Glasbenikov je veliko, ali človeške kvalitete, ki jih je poosebljal Jože Ropitz, so prav redke.

Mladi Jože se poda na študij na Dunaj, postane tesen prijatelj slavnega Antona Heillerja in njegove družine. Anton Heiller je kot skladatelj – improvizator še danes v evropskem rangu. In kaj najde Anton v Jožetu: nekoga, ki kljub svoji glasbeni izobrazbi ostane prizemljen in prijazen.

Tinjski dnevi cerkvene glasbe so živeli od Ropitzeve radoživosti in šegavosti. Smešne situacije je hitro dojel in ljubil. Ni maral preveč teoretičnih razprav. Njegov stalni rek »Pomembne niso note, pomemben je ritem,« je marsikomu še danes v ušesih.

Jože Ropitz je znal odpuščati in ni gojil zamer. Vedel je kot redkokdo, da v cerkveni glasbi kot v vsej glasbi krizi vedno sledi vstajenje. Ljubil je vzvišeno glasbo preteklosti, vedel pa je, da se ta danes mnogim zdi nezanimiva.

Gotovo pa je upal na dvig glasbene kulture v bližnji prihodnosti. Jože ni odnehal ljubiti svojih tinjskih dnevov. Lepo, da je lahko še doživel lansko petdeseto srečanje.

Andrej Feinig

Jožetu Ropitzu v slovo

Kdor posveti svoje življenje Bogu in glasbi, doživlja nebeško veselje že na tem svetu. Naš dolgoletni zborovodja Jože Ropitz, ki je bil prijatelj vsakemu izmed nas, ki je z nami prepotoval skoraj pol sveta, ki je učil, spodbujal, delil življenjske modrosti z nami, je pred nami odšel tja, kamor mu bo prej ali slej sledil vsak izmed nas, v večno veselje. Mešani pevski zbor Jakob Petelin Gallus je prevzel leta 1985 in ga vodil vse tja do leta 2010. Četrt stoletja je bil tesno povezan z nami. Naučil nas je celo vrsto posvetnih pa tudi cerkvenih glasbenih skladb. Mnoge je sam uglasbil, nekatere harmoniziral, vsaki pa je dal svoj močni pečat. Njemu gre tudi zahvala za kar nekaj posnetih zgoščenk našega zbora. Tako lahko še danes poslušamo božične pesmi na zgoščenki »So jasli dom Boga«, kantato »Mati – žena«, ki jo je napisal na besedilo pisatelja Alojza Rebula, potem kantato »O, tebi pojem, pomlad«, za katero je uglasbil dragocene pesmi pesnika Toneta Kuntnerja, ter tretjo kantato »Misterij duhovništva«, za katero je izbral besedilo duhovnika Mirka Isopa. Potovanja v Združene države Amerike, Argentino, Avstralijo ter Ukrajino pod njegovo taktirko nam bodo ostala v prijetnem spominu.

V soboto, 15. februarja, bil je lep sončen dan, smo se poslovili od našega dragega Jožeta. Rekviem je celebriral v družbi številnih somaševalcev naš novi škof Jože Marketz. Med mašo smo imeli prijetno nalogo in čast, da smo zapeli Gospod usmili se, Svet in Jagnje Božje iz Dješke maše, ki jo je rajni Jože zapisal prav za nas, že kar nekaj let nazaj. Ob odprtem grobu pa je poleg pesmi »Rož, Podjuna, Zila« zazvenela njegova skladba »Hrepenenje« na besedilo Lenčke Kupper, obe smo zapeli skupaj z združenim rožanskim cerkvenim zborom. Vsak član našega in rožanskega zbora mu je v grob položil rdeč nagelj, ki naj bi mu olepšal pot tja, kjer ne bo konca nebeških harmonij. Njegovim sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje!

Pevke in pevci MePZ JP Gallus

Cerkveni glasbenik in mašnik

V 90-ih letih je bil Jože Ropitz duhovnik pomočnik v Ločah ob Baškem jezeru. Vedno znova sva se pogovarjala prav o pevskem oblikovanju liturgije, saj sem ga kot mladi vodja cerkvenega zbora lahko vprašal tudi za nasvet. V tem času je kot cerkveni glasbenik vodil dveletno izobraževanje za kantorje na Koroškem deželnem konservatoriju, ki sem ga sam lahko tudi obiskal. Najino sodelovanje se je poglobilo, ko me je povabil, da pristopim kot pevec Mešanemu zboru Gallus, ki smo ga skupno s solisti in orkestrom leta 1993 povabili v faro, da je v farni cerkvi izvajal večernice v čast Antonu Martinu Slomšku z naslovom »Reke mojega življenja«. S svojim strokovnim znanjem in z nasveti nam je stal ob strani tudi ob nabavi in blagoslovitvi novih orgel v farni cerkvi v Ločah leta 1995. Pokončno držo pa je pokazal kot mašnik, ko je starejša ženska sredi maše pristopila k amboju in hotela preprečiti, da je ob nemškem evangeliju prebral tudi slovenskega. Vedno je bil odprt za nove pobude in tako podpiral projekt zgoščenke cerkvenih zborov iz Roža, Podjune in Zilje leta 2000. Nazadnje sva se po telefonu slišala tri tedne pred njegovo smrtjo. Prej ko slej je budno spremljal življenje v naši fari, še posebej delovanje cerkvenega zbora in pri tem je z navdušenjem povedal, da je v Nedelji bral, da smo v Ločah dobili mlado organistko Ano Trießnig, saj mu je bil kot organistu vedno pri srcu tudi naraščaj. Buhonej Jože!

Simon Trießnig, vodja cerkvenega zbora Loče