Vesel sem, da si tu. To so prve besede ki jih slišim, ko stopim v pisarno novega mladinskega dušnega pastirja krške škofije. Jakob Marinus Mokoru že čaka. Dežuje in zato se dogovoriva, da se bova pogovarjala o njegovi novi službi v pisarni v 1. nadstropju škofijske hiše, ki jo je 1. septembra prevzel od predhodnika, mestnega župnika Gerharda Simonittija, ki je predal tudi vodstvo organizacije Junge Kirche.

»Nikoli si nisem mislil, da bom vodil to mladinsko organizacijo, na to se moram šele navaditi«, pripoveduje diakon, ki živi v Potočah v občini Suha. Zelo se že veseli številnih srečanj in pogovorov z mladinci in ljudmi v častni službi v 336 župnijah po celem Koroškem. »Pomembno zame je tudi sodelovanje nemškega in slovenskega oddelka Katoliške mladine. Velika prednost je, če na posameznih področjih delamo tesno skupaj, a obe organizaciji naj ostaneta samostojni«, poudarja in začne pripovedovati o tem, kako »velik zaklad sta materinščina in večjezičnost«. Zakaj se za dvojezičnost zanima diakon, ki je odraščal v Reichenfelsu, in deset let delal v mladinskem centru Avalon v Wolfsbergu? Ponosno odgovarja, da je sam odraščal dvojezično. Mati je prišla z Nizozemske in je s tremi brati govorila v maternem jeziku – nizozemsko – oče, Korošec, pa nemško. »Večjezičnost odpira sobice v srcu, ki jih drugače ni mogoče odpreti,« poudarja vodja cerkvenega zbora Potoče in nadaljuje, da na dvojezičnem območju na Suhi doživlja, »kako slovenščina kot materinščina marsikaj ustvarja.« Liturgija v župniji je tudi dvojezična, zaradi tega vedno rad zapoje slovenske pesmi. Zanj je tudi zelo pomemben »zaklad evangelija«. »Imamo res odlično sporočilo, evangelij, ki je brezčasen. Sporočilo osvoboditve in odrešenja pripada ljudstvu, to moramo sporočiti tudi mladim!« Kako to izvesti – to so veliki izzivi. »Odvisen sem seveda od pomoči prostovoljcev v župnijah, ki jih je treba spodbujati!« Predvsem delo z mladinci v dobi dozorevanja je velik izziv. Mladi dvomijo o vsem, kar je tudi njihova pravica in ne nazadnje njihova naloga. Kljub temu ostane vtis, da se nič ne zgodi, da pade seme na skalo. »Vendar«, ugovarja diakon, ki je bil posvečen leta 2018, »ne pozabimo na Boga! Zaupajmo Bogu, ni vse v naših rokah, včasih je tako, da pri žetvi nismo prisotni.

»Jakobu želim veliko ljubezni do mladih, da ga vedno očara njihov življenjski svet. Svetujem mu, naj dobro pogleda, kako Bog že obstaja v življenju mladih. Torej ne bo govoril o Bogu v rabljenem besedišču, ampak bo predstavil tisto, kar se dotika obstoja ljudi.« Peter Allmaier, mladinski dušni pastir v letih od 1998 do 2010

Pomembno je, da sprejemamo otroke in mladince z odprtimi rokami.« Odprte roke ga spremljajo že celo življenje. Začenši z družino, v kateri vera in Cerkev nista igrali velike vloge. Kot 6-letnik se je odločil za skoraj tipično cerkveno kariero. Začel je kot ministrant in pri Katoliški otroški mladini je kot mladinec vodil svojo birmansko skupino. Ni postal župnik, ker »sem se s 17-imi leti zaljubil v svojo sedanjo ženo«. Ta »kazalec Boga« ga je vodil do posvetitve za stalnega diakona. Na vprašanje, kaj je najpomembnejše pri delu z otroki in mladinci, hitro najde odgovor: »Resno jih moraš vzeti. Počutiti se morajo sprejeti.« Ob tem se Jakob Mokoru nasmehne in spomni, kako ga je sprejel župnik v ministrantsko službo: »Župnik je vedno rekel: Vesel sem, da si tu!« Bralke in bralce našega časopisa pa spodbuja, »da imajo odprte oči in ušesa za skrbi otrok in mladostnikov, kjerkoli že so. Vsak od nas lahko prispeva, da se Cerkev doživlja kot odprta, vesela in duhovno prijetna skupnost vere.«

Na vprašanje, kaj je najpomembnejše pri delu z otroki in mladinci, hitro najde odgovor: »Resno jih moraš vzeti. Počutiti se morajo sprejeti.«

Jaz sem pa še posebno vesela, da sem bila tu, na pogovoru z novim mladinskim dušnim pastirjem.

Alexandra Praster