Osebni jubilej je za Jurija Jenšaca »že nekaj posebnega.« Kot mladenič si je mislil, da je nekdo s 60-imi leti »že star. A nisi star. 60 je samo številka. Izkušen veroučitelj je zelo hvaležen, da je to doživel, kar je doživel. »Hvaležen sem za to, kar imam. Predvsem pa za družino.« Na hčerko, sina, vnukinji (Felicitas in Frederika) in vnuka (David in Matthias) je zelo ponosen.

Rodil se je kot najstarejši od petih otrok doma. Rojstvo v domači hiši je zanj nekaj zelo posebnega. Z desetimi leti je zapustil domačo kmetijo in stanoval v Marijanišču v Celovcu. Zelo dobro se je počutil v domu in leta učenja na Slovenski gimnaziji so bila lepa. V vsej zgodovini Slovenske gimnazije je le en C razred uspel priti do mature. Tudi na to dejstvo je Jurij Jenšac ponosen. »Bili smo res lepa skupnost in vsak je vsakemu pomagal. Po gimnaziji je študiral verouk na pedagoški akademiji v Gradcu. Poklic veroučitelja je še vedno tisti poklic, ki ga najbolj veseli. Že kot študent je imel veliko prakse v šoli, rad se spominja na študijski čas. Zanj je ta čas zelo pomemben. Pri študiju je spoznal tudi ženo Moniko, tudi ona se je izobrazila za veroučiteljico. Kmalu sta se poročila in po študiju se je Jurij s soprogo vrnil na Koroško. Sedem let sta poučevala na Zgornjem Koroškem. Gmünd in Rennweg sta bili prvi postaji v poklicnem življenju. Počutil se je kot Abraham iz Stare zaveze. »Šel sem na potovanje in marsikaj sem se naučil. Ta čas je bil zelo lep,« poudarja in doda, kako plodno je bilo delovanje z evangeličanskimi kolegicami in kolegi. Še danes ima mnogo prijateljev, ki jih je spoznal pred 30-imi leti. V Tamswegu se je rodila tudi hčerka Magdalena. Velik izziv je bil, da se s hčerko pogovarja v slovenskem jeziku. Predvsem v trgovini je bilo včasih težavno deklici vse razložiti v slovenščini. Tako tudi potem pri sinu Jakobu. »Slovenščina je moj materni jezik in zelo sem ponosen, da sin in hčerka z mano govorita še vedno le slovensko. Doslednost mora biti, potem je vse mogoče.« Nato se je družina spet vrnila v domači kraj, v Podroje pri Globasnici. Že skoraj trideset let poučuje verouk v Globasnici in Škocjanu. Na obeh šolah se počuti veroučitelj zelo, zelo dobro.

Najboljše se počuti v naravi in v odprtih prostorih. Hiša je zelo prostorna. To je pomembno, da lahko hodiš in dihaš. Če je doma zbrana vsa družina, vsega skupaj je to deset oseb, so vse sobe zasedene in vsak ima svoj prostor v domači hiši. Po značaju je Jurij Jenšac odprt človek, ki ljubi svobodo, vkleniti se ne pusti. S tem ima največ problemov zaradi tega bi se morda celo sprl. Čeprav omeni, da se moški prepirajo le v lovskem društvu. Drugod še nikoli ni doživel, da bi se moški sprli med seboj. Jurij Jenšac ni le veroučitelj. Vključuje se tudi kot tajnik v lovskem društvu v Globasnici. Skupaj s svojim sinom Jakobom je pred 14-imi leti opravil lovski izpit. Odločil se je za to, ker je zelo rad v naravi. Učenje in izpit istočasno s sinom je bila lepa izkušnja. Lovstvo je eden najlepših konjičkov, ki si jih lahko predstavlja. Divjad, ki jo sam upleni, tudi sam pripravi. »Če gre za divjad, sem jaz šef v kuhinji, to rad delam in to je tudi moj konjiček,« pove Jurij Jenšac, ki se zelo zavzema za naravo in za stvarstvo. V gozdu lahko razmišlja in tam dobi ideje tudi za pouk. Pet ur včasih sedi na preži in uživa tišino. Od dnevne sobe se lepo vidi na prvi sedež. Stvarstvo mu je zelo pri srcu. »Pomembno je, da v vasi in v življenju vidiš malo več kot samo poklic. Na prvem mestu pa je vedno družina!« V prostem času deluje tudi v domači fari. Kot predsednik farnega sveta je zelo ponosen na nov in mlad župnijski svet, ki se zelo zanima in dela za mladino in otroke.

V prostem času je še v odboru vodovodne zadruge v Globasnici. »Brez vode ni življenja. Vere in življenja nikoli ne smeš ločiti ali deliti. Vera je vedno ista, le dostop ljudi je drugačen,« tako Jurij Jenšac vedno najde povezavo med vsakdanjim življenjem in vero.

Za prihodnost si želi predvsem zdravja – družini in sebi. »Rad poučujem in rad sem z družino, s starši, upam, da se bomo vedno dobro razumeli. Naša hiša pa je tudi vedno odprta. Rad delam za našo faro, za našo Cerkev in za naša domača društva. Upam, da bomo s skupnimi močmi posredovali našo vero – ne le kot veroučitelj, temveč tudi vsi drugi. In seveda si želim mir na svetu. Če tega ni, se lahko hitro marsikaj poruši.«

Alexandra Praster