Velika noč – praznik preobrazbe

Umetnice in umetniki iz Bilčovsa so lansko leto ustvarili velikonočno sliko, ki odslej krasi novo farno dvorano. Vabi nas, da se poglobimo v to, kako se veselo oznanilo velike noči dotika tudi našega življenja.

Zares velika je noč, ko je Jezus od mrtvih vstal. Že od nekdaj praznujemo to skrivnost ponoči, da ne bi pozabili, da je to, kar obhajamo, da je Križani vstal, zares velika skrivnost, ki je nikoli ne bomo docela razumeli. In vendar v njej že od nekdaj prebiva moč, ki je preoblikovala življenje vernih. 

Kaj ta beseda velika nočsploh pomeni? Nekateri pomembni krščanski teologi na območju stare Antiohije, kjer so v Jezusa verujoče prvič imenovali kristjane, so trdili, da je svetopisemska beseda pashasorodna z grškim izrazom pathein, trpeti. Velika noč je torej spomin na trpljenje. Dejansko so nekoč obhajali veliko noč tako, da so bedeli vso noč in se v temini predvsem spominjali Jezusovega trpljenja. To se zrcali v velikonočni podobi, ki krasi farno dvorano v Bilčovsu na ta način, da ima obliko križa. Le-ta nam hoče povedati, da je velikonočno jutro Božji odgovor na to, česar se spominjamo na veliki petek. Velikonočni Kristus se je prikazal s svojimi ranami, ki pa niso več boleče, temveč blesteče. Križ, ki ga častimo na veliki petek, zaradi tega ni le kraj Jezusovega trpljenja, temveč hkrati tudi znamenje njegove zmage. Zato so bili pozlačeni križi, posejani z dragulji, najstarejše velikonočno znamenje zgodnjega krščanstva. Križ je torej del velikonočne blagovesti, toda ne več kot znamenje poniževanja in muke. S Kristusovim vstajenjem je postal drevo življenja.

Drugi pomembni krščanski misleci pravijo, da je treba besedo pasha prevesti z izrazom prehod. Tudi ta pomen se zrcali na bilčovškem križu. Spodaj so barve temne. Spominjajo na primer na pšenično zrno, ki mora pasti v zemljo in umreti. Spodaj, v zemlji, v votlini groba, se je vse začelo. Tako molimo tudi v veroizpovedi: »Šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal.« To pomeni, da je Jezus prepotoval najgloblje nižine človekovega bivanja, preden se je povzpel v nebesa k Očetu. Iz temine se podoba dviga v svetlobo. S tem povezano se spreminja tudi način upodabljanja. Spodaj so konkretne, otipljive slike, zgoraj pa prevladuje bela barva. To, kar vidimo, presega telesnost. Tako je tudi z našo potjo. Vstali nas dviga v svetlobo in nas vabi, da dopustimo, da se to, kar je zemeljsko, poveže s tem, kar prihaja od zgoraj, torej z Božjim Duhom.

Ustavimo se še kratko pri misli, da je velika noč praznik prehoda in s tem preobrazbe. Vse to so doživeli prvi kristjani. Janez na primer v dvajsetem poglavju svojega evangelija pripoveduje o treh vidikih te preobrazbe. Na začetku stoji Marija Magdalena ob grobu, vsa ujeta v svoji žalosti. Vstali jo pokliče po imenu. To je trenutek Marijine velike noči. Potolažena lahko kot prva izpove: »Gospoda sem videla« (Jn 20,18). Prej, ko je žalovala, je videla samo vrtnarja. V naslednjem koraku se Jezus ustavi pri učencih, ki so se zaprli, ker se bojijo Jezusovih nasprotnikov. Ko jih nagovori, se v njihovih srcih začneta razlegati mir in veselje. Nekaj podobnega se teden navrh zgodi pri Tomažu. Njegovi dvomi ne dopustijo, da bi veroval. Čeprav je že zemeljski Jezus večkrat poudaril, naj učenci ne verujejo zaradi znamenj, ki jih je storil, Tomažu kljub temu dovoli, da se ga dotakne. Očitno sicer ne bi mogel priti do vere. Tako je »neverni« Tomaž tisti, ki na koncu evangelija kot edini človek z besedami »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28) tudi izpove, da je Jezus Bog. Evangelist Janez nam je hotel na ta način pokazati, da je velika noč praznik osvoboditve. Ker smo ljudje različni, išče vsak uteho na drugem področju. Zato Marijo reši žalosti, učence strahu, Tomaža pa nevere. Podobne poteze odkrijemo tudi v drugih zgodbah. Učenca, ki sta na poti v Emavs, sta vsa razočarana Jeruzalemu pokazala hrbet. Jeruzalem pa je kot kraj Jezusove smrti in njegovega vstajenja središče. Toda vidik vstajenja se učencema še ni odprl, Jeruzalem je za njiju samo kraj Jezusove krivične, nasilne smrti. Šele srečanje z Vstalim pri lomljenju kruha jima odpre oči. Sedaj hitita vso pot nazaj, in to v temini.

Seveda pa lahko tudi spremenimo zorni kot. Evangeliji nas celo vabijo, da tako postopamo. Zgornji del nas opozarja na Svetega Duha. On je tista gonilna sila, močna in nežna obenem, ki lahko preobrazi naše življenje, nas osvobaja in dviga v svetlobo. Kot takšni smo združeni v skupnosti verujočih. Vera v vstajenje ni naša zasluga, temveč Božji dar. Tudi bilčovški velikonočni križ je lep izraz delovanja tega Duha. Apostol Pavel pravi, da je vsakega izmed nas obdaril po svoje. Ljubezen, to pomeni spoštovanje do drugega, da v njem odkrijemo istega Duha, ki deluje tudi v nas samih, pa je vez, ki nas vse združuje. Prav to se je zgodilo v Bilčovsu. Številni ljudje so vnesli svojo nadarjenost in upodobili en vidik velikonočnega čudeža. Dovolili so, da se to, kar so ustvarili, poveže s stvaritvami drugih. Tako je nastala celota, ki v svoji raznolikosti priča o tem, kako ustvarjalen je Bog v tem, da nas vabi, da vera v Vstalega preoblikuje naše življenje.

Klaus Einspieler