Organisation / Organizacija

Nedelja

V spomin: dr. Andrej Capuder (1942-2018)

Leta 1983 je bil med pobudniki in avtorji Celovškega zvona

 V 76. letu starosti je v sredo umrl romanist, pisatelj, prevajalec, politik in eden izmed pobudnikov Celovškega zvona Andrej Capuder.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Andrej Capuder (1942-2018) Foto: Rihter/Nedelja 

Andrej Capuder je bil 2. marca 2016 v Celovcu gost serije Knjige mojega življenja. Takrat smo v Nedelji o njem objavili ta članek:

Žlahtno branje, začinjeno s humorjem

Nemalo je besed, s katerimi lahko označimo Andreja Capudra: pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec (prejel je Sovretovo nagrado za vrhunski prevod Božanske komedije), politik in diplomat. Bil je kulturni minister in veleposlanik Republike Slovenije v Parizu in Rimu, kjer je tudi literarno ustvarjal, ker »kamor pride, vse kritično opazuje s simpatijo in empatijo,« kot je Capudra predstavil Jože Kopeinig, ki je v občinstvu lahko pozdravil tudi generalnega konzula Milana Predana ter oba ravnatelja Mohorjeve – Hrena in Keliha.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Andrej Capuder (desno) na prireditvi v Celovcu, marca 2016. Foto: Rihter/Nedelja 

Andrej Capuder je predstavitev svoje knjige v Tischlerjevi dvorani v Celovcu pričel s poklonom Koroški, kamor zahaja že od mladih nog in se spominja prijateljstva s Zwittrovo družino. »Druga vez, ki me veže na Koroško, je Celovški zvon,« seveda pa tudi Tinje, kjer je večkrat predaval.

Knjiga, za katero je prejel Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko je nastala »ne kot življenjski obračun, ampak spogledovanje s poznimi leti.« Sprehod skozi knjige, ki jih je v svojem življenju srečeval oziroma so ga srečevale, ni vezan na vsebine le-teh, ampak na situacije, kar daje knjigi poseben čar. »Očitajo mi celo, da sem šel predaleč v odkritem prikazovanju svojega jaza,« pove Capuder in dodaja, da mu je prvo resnicoljubje. Kot pravi, je v knjigi poudarek na samoironiji, ki »često meji na cinizem, kot pravi moj prijatelj Jože Kopeinig« in Capuder priznava, da se vseskozi dela norca iz samega sebe v bojazni, da se ne bi jemal preveč zares, saj je za pisatelja, ki piše o samem sebi, nevarno »da se jemlje preveč zares, da se pretirano smili in da pretirano koketira z občinstvom.«

Knjiga, ki je razdeljena na štiri dele – deček, mladenič, mož in starec, je opremljena s slikami, ki jih je prispevala Capudrova hči Neva Grce.

Sprehod skozi knjige in svoje življenje do 70. leta Capuder v Povesti o knjigah konča v »zaobrnjeni roži«, trubadurskem simbolu. V tem zadnjem poglavju piše:

»Starost je podobna amfiteatru. Ko si mlad, sediš v prvih vrstah in z vso strastjo sodeluješ pri dogajanju na odru, z leti pa se vse bolj pomikaš v gornje vrste.«

A Andrej Capuder se je na srečo še kdaj postavil tudi na oder, tako kot se je v sredo, 2. marca 2016, na prvi od niza prireditev »Knjige mojega življenja«, ki jih organizirata Katoliški dom prosvete Sodalitas v Tinjah ter Mohorjeva založba in knjigarna.    

Mateja Rihter