Snežana Rehak Višnjič je dopolnila 50 let. Je umetnica. Na Slovenski gimnazji poučuje ročno delo, na Dvojezični trgovski akademiji prosti predmet kreativnost, na novi srednji šoli v Št. Rupertu v Celovcu pa likovno vzgojo.

Skoraj nevidni ostanki barve na njenih rokah so tiha priča njenega vsakodnevnega dela z barvami med dijaki v šolah in doma kot umetnica. »Brez slikanja ne gre. To mora biti. Že kot otrok sem zmeraj nekaj risala. Iz konjička sem naredila poklic in iz poklica konjiček.«

Na vprašanje, kaj da ji je v živ­ljenju pomembno, je zelo kratka: »To, da sem zadovoljna. Da sem to dosegla pri 50 letih, to je veliko.« Ta stavek izpove, kot bi ga vklesala v kamen kot kak kipar. In vaše želje? »Nimam velikih želja. Tiste male želje si lahko sama uresničim. Sem zadovoljen človek. Če to lahko rečeš, je lepo.« Eno majhno željo pa Snežana Rehak Viš­njić  le izpove in si jo bo gotovo tudi sama uresničila. Želi si še razširiti krog prijateljev in prijateljic v svoji novi domovini. Tistih prijateljev v njeni domovini v Brezi v Bosni je ved­no manj, razselili so se po vsem svetu. Mnogo prijatel­jev ima med mladimi, katerim kaže, kako z barvami in črtami ustvariti napetost v sliki. Ob tem delu uživa, ker vidi, kako komunikacija z mladimi uspe in kako iz kakega začetnega navodila in energije otrok nastanejo lepi izdelki.

Letos bo Snežana Rehak Višnjić že 21 let na Koroš­kem. Leta 1991 je hotela s svojima dvema otrokoma na dopust. V Sloveniji se je vojna končala, na Hrvaškem začela, ker pa je mož imel delo na Koroškem, so ga obiskali in niso več mogli nazaj. V Bosni, kjer je poučevala likovno vzgojo, je morala odpovedati službo in začeti tu vse na novo. Takole pravi: »Dokler sem bila turistka je bilo odlično. Potem pa se je začelo resno življenje, z zaprošan­jem za razna dovoljenja. Pa tudi delo je bilo treba poiskati, saj je mož zbolel.« Tudi za ta čas pravi Snežana Rehak Višnjić, da je bil nekako lep čas: »Smo si med sabo pomagali. Jaz otrokom in otroci meni, da nismo obupali.«

V tem času se je začela Snežana učiti tudi dva nova jezika: slovenščino in nemščino. Zanjo ni bilo tako lahko. Za otroka že lažje. Otroka sta začela obiskovati otroški vrtec v Št. Petru, nato pa dvojezično ljudsko šolo. Svojo družino je preživljala s prodajanjem umetniško oblikovanih svilenih rut ter s poučevanjem beguncev v njihovi materinščini.
Absolventka likovne akademije se je ovekovečila v veži hiše umetnika Franca Rasingerja v Št. Petru, nato pa je počasi stopila na koroški umetniški oder tudi z lastnimi razstavami. Razstavljati pa za Snežano Rehak Višnjić  pomeni vedno na nek način »razgaljati svojo dušo«, kajti kot umetnik se pri vsaki razstavi s svojimi deli »res čisto odkriješ«. Z vsako razstavo se začenja tudi nova faza ustvarjanja. Kar Snežana trenut­no ustvarja, bo mogoče videti letos poleti.

Omeni pa tudi zanimivost, kako se je ena njenih slik vrnila k njej domov in je sedaj ena njenih najljubših slik. Sliko je naslikala v času vojne, ko ji tudi psihično ni šlo najbol­je. Tistega, ki je to sliko imel, je psihično tako motila, da jo je vrnil umetnici in jo zamenjal za drugo sliko.

Na opazko, da je vedno nasmejana, pravi Snežana Rehak Višnjić : »Sploh nimam razloga, da ne bi bila. Zadovoljna sem, ker mi gre dobro. Uživam v svojem poklicu in delu kot umetnica. Uživam, živim.« Pa še nekaj želi, da je zapisano: »Moj župnik Jurij Buch je odličen. Od vsega začetka se je zame zanimal in mi pomagal. Tudi za moj rojstni dan si je vzel čas zame.«