Ob Slovenski prosveti je rasel in ob njej živel od njenega rojstva leta 1948. Marij Maver iz Trsta, dolgoletni predsed­nik Slovenske prosvete, ki je imela v okviru Drage 2018 odlično Akademijo ob 70-letnici z mnogo mladimi, je nanizal nekaj spominov na to organizacijo, ki se je rodila kot prosvetni odsek Slovensko krščanske socialne zveze in se nato leta 1950 osamosvojila.

Marij Maver je bil zraven ob rojstvu Mladike – zdaj je njen odgovorni urednik in bil je na prvi Dragi leta 1966. Hvaležen je Jožetu Peterlinu: »Brez njega ne bi imeli tistega, kar še danes imamo.« Pomagali so mu Maks Šah, Stanko Janežič, France Gorše, Vinko Beličič in mnogi drugi. Začetki pa nikakor niso bili lahki, se spominja Marij Maver: »Tako se je po 20-letnem obdobju fašističnega zatiranja s težavo rojevala slovenska demokratična zavest v naših krajih. Laiki smo se naslanjali predvsem na slovenske duhovnike in Cerkev. Pri svojem kulturnem delu smo gostovali v skromnih župnijskih prostorih in v dvorani Marijinega doma v ulici Risorta.« V kapeli so obračali oltar tako, da so kapelico spremenili v dvorano, v kateri so igrale slovenske igre. Slovenska prosveta na začetku ni imela svojega sedeža in primernih prostorov za delovanje, zato so podjetni župniki in kaplani začeli misliti na gradnjo domov. Prvi je zrasel Marijin dom v Rojanu. Za osrednji sedež Slovenske prosvete v centru mesta pa je med drugim zaslužen takratni predsednik Slovenske prosvete Josip Podobnik, ki je daroval predujem za nakup novega stanovanja v ulici Donizetti, kjer so bili nato z nakupom drugega stanovanja ustvarjeni klubski prostori z dvorano. Z lastnim delom so prišli do svojega središčnega kulturnega doma, ki je povezoval in še danes povezuje delo katoliških društev na Tržaškem. Na Ulici Donizetti v Trstu so tako našli sedež Slovenski kulturni klub, Društvo slovenskih izobražencev, Zveza cerkvenih pevskih zborov, revija in založba Mladika, knjižnica Dušana Černeta in drugi.

Tudi o povezavi s Koroško spregovori Marij Maver: »Od ustanovitve je imela Slovenska prosveta tesne stike z Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici in s koroško Krščansko kulturno zvezo v Celovcu. Korošci so s pesnico Milko Hartman in kasnejšim ravnateljem Joškom Tischlerjem nastopili že na prvih taborih na Repentabru. Te stike so vzdrževali v kasnejših letih tudi mladi z vsakoletnimi mladinskimi tabori. Nadaljevanje teh stikov pa predstavljajo še danes vsakoletne kulturne izmenjave v okviru koroških in primorskih kulturnih dnevov, ki jih že 35 let pripravljamo vse tri zamejske zveze.« 

Z vizijo vseslovenskega parlamenta, kjer naj bi se srečevali in diskutirali Slovenci iz zamejstva, matice in zdomstva, se je rodila tudi zamisel o študijskih dnevih Draga, kjer se je prvič spregovorilo o narodni spravi. »Z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije je ta vloga morda stopila nekoliko v ozadje, saj zdomska Slovenija in prava demokratizacija nista več tabu temi. Danes lahko dihamo in diskutiramo svobodno tudi doma. 'Svobodni mikrofoni Drage' so se razmnožili in pomnožili,« ugotavlja Maver, ki je starejši od Slovenske prosvete, saj je letnik 1937. 

Danes je Slovenska prosveta priznana tako od slovenskih kot od italijanskih oblasti, a se spopadajo z drugačnimi problemi. Predsednik, ki je zelo ponosen na pogumno in aktivno mladino, si želi, da bi ustvarili pogoje in ozračje, »ki bo privlačno, ki bo zadrževalo ljudi v teh naših lepih krajih,« pravi Marij Maver in kliče: »Naj živi Slovenska prosveta, naj živi Draga.«

                                                                                                                                Mateja Rihter