Organisation / Organizacija

Nedelja

Središče njegovega dela je smrt

Marko Pandel vodi pogrebni zavod v Velikovcu in razmišlja o poslavljanju, umiranju in žalovanju.

Marko Pandel vodi pogrebni zavod v Velikovcu. (Nedejla)
Marko Pandel vodi pogrebni zavod v Velikovcu. (Nedejla)

Vsi sveti so vse leto, pravi Marko Pandel. »To se vidi vse leto na skrbno negovanih grobovih naše dežele.« Spomin na rajne se zapiše v družino rajnega in ljudi, ki so ga poznali, ne le z napisom na grobu, ampak tudi v mnogih spominih, pa če so še tako majhni, ker so izredno dragoceni. To pravi Marko Pandel (37), ki v Velikovcu vodi pogrebni zavod.

Po maturi je študiral v Gradcu filozofijo. Nato se je za nekaj let zaposlil pri Katoliški mladini. Ker je želel dokončati študij, si je vzel sobotno leto. Do vrnitve na delovno mesto ni več prišlo, ker je medtem postal oče in si je vzel čas za svojo hčerko Majo s tem, da je šel v očetovsko karenco. Za tem je dobil povabilo, delati pri pogrebnem zavodu v Wolsbergu, nato pa je prevzel pogrebni zavod v Velikovcu.

Smrt je stopila v ospredje njegovega razmišljanja, ko je umrl njegov ded. Potem pa je kot iz jasnega neba treščila med mlade vest, da se je smrtno ponesrečila učenka iz Št. Petra. Takrat je kot tajnik Katoliške mladine z mladimi mnogo govoril o smrti, predvsem pa o prezgodnji smrti. »To so bili prvi taki močni stiki s smrtjo, nato se je vse razvijalo. Danes sem eden prvih, ki izve, da je umrl kdo v občini.« Potem pa gre vse svojo pot. Zakoni, kako vse pripraviti do pogreba, so natančno določeni. Kjer le mogoče, je treba svojcem umrlega ali umrle odvzeti delo in pomagati pri urejanju uradnih poti. Marko Pandel se zaveda: »Delo, ki ga opravljam, to ni delo, ki se ga moreš naučiti, nekaj pogojev moraš že prinesti s seboj. Moraš najti prave besede ob pravem času, znati pa moraš vzdržati tudi tišino, ki nastaja v teh izrednih situacijah po smrti ljubljene osebe.«

Čas poslavljanja je poseben čas. Pogreb sam je na koncu mnogih odločitev, ki so jih morali sprejeti svojci v preteklih urah po smrti. Tu gre za poslavljanje in je treba svojcem pustiti čas. »Zelo pomemben je čas, ko je rajni ali rajna še med svojci v domačem okolju. Posebej mi gre k srcu, kadar prav občutim, kako družina harmonira, če kdo umre in ostane še nekaj časa med njimi, tako kot da še ni odšel.«

Vera ima pri smrti svojo moč, pravi Marko Pandel. »Zelo redko se zgodi, da ni kakšne molitve. Molitev tolaži in daje upanje, da s smrtjo ni vsega konec. Upanje, da s smrtjo ni potegnjena tista linija, ko je vsega konec.« Molitev pred pogrebom je še močno razširjena in Marko Pandel opaža, da je včasih pri molitvi zbranih več ljudi, kot pri pogrebu samem, »ker je to bolj intimno in se čutijo ljudje z rajno ali rajnim bolj povezani«. Zato je pri njegovem delu posebej pomembno sodelovanje z župnijo in duhovnikom.

Marko Pandel se je pri svojem delu, v katerega središču je vedno smrt, naučil »bolj zavestno živeti ter v življenje vnašati več zadovoljstva, kajti smrt je vačsih nepreračunljiva, saj pride, kadar hoče«.

Svojo moč ima v krajih, za katere je odgovorna tudi domača slovenska beseda. »Želja po slovenski besedi pri slovesu ali pri molitvi je vedno znova tema in ima svojo mesto, ker je bila rajnemu ali rajni ta beseda sveta. Včasih je ta domača slovenska beseda za zbrane zelo tolažilna. To nalogo opravijo duhovniki, ki so svojcem umrlih v teh težkih urah s svojo tolažbo najbližji ne le v besedah, ampak tudi v veri.«

Marko Pandel živi z ženo Beate in otrokoma Majo (7) in Mio (4) v Klopinju. Tam se zna umakniti v privatno življenje in postavlja v središče svojo družino. Z otrokoma hodi v naravo, jima rad prisluhne in si vzame čas za odkrivanje sveta. »Ne gre mi za to, da v kratkem času naredimo čim več, temveč za to, kako kvalitetno izkoristimo čas. Meni gre za zavestno življenje.« In tako se zgodi tudi to, da najdeta otroka v gozdu nekaj koščkov lesa. »In ko jih sestavita, je to lahko tudi telo ali kaj drugega.«

Vincenc Gotthardt