Očenaš je in ostaja njegova glavna molitev, je poudaril škof Alois Schwarz pri svojem slovesu. V tej molitvi gre za odpuščanje. V njej molimo »odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, je podčrtal. S tem da se je naučil moliti očenaš tudi v slovenskem jeziku, je na posrečen način opozoril na bogastvo krške škofije, slovensko narodno skupnost.

 

Škof je v svojem nagovoru sodelavcem v Št. Jurju, ki jih je nagovoril tudi v slovenskem jeziku, podčrtal posebno skrb krške škofije za slovensko narodno skupnost. Slovenskim vernikom se je zahvalil za njihov trud, da so ga učili slovenski jezik ter da znajo ceniti njegovo prizadevanje za dvojezičnost v krški škofiji.

»Hvala, da ste me naučili moliti v slovenskem jeziku. Hvaležen sem, da se včasih zjutraj zbudim in zmolim očenaš v slovenskem jeziku.«

Vsem zbranim je položil na srce:

»Želim, da je očenaš del vašega besednega zaklada.« 

Sodelavcem se je zahvalil za njihovo delo in se opravičil, da je ostalo marsikaj odprtega. Poudaril je, da ni vedno sledil Jezusu Kristusu na njegovi poti svetosti. »Mnogo ostaja odprtega, marsikaj nalomljenega. Zato prosim vse, ki sem jim storil krivico in ki sem jim posvetil premalo pozornosti, da mi to odpustijo. Prav tako pa vas prosim, da sprejmete to, kar je bilo dobro, s hvaležnostjo.« 

Očenaš je molil v obeh deželnih jezikih tako v Št. Jurju, kot tudi v celovški stolnici, kjer se je poslovil od vernikov v nedeljo, 24. junija popoldne. To je storil v »veliki hvaležnosti za odprtost in potrpežljivost za vse poti dialoga, prijateljstva ter obojestranskega bogatenja in rasti«. Njegova zahvala je veljala sodelavcem, duhovnikom in vernikom za zvestobo in požrtvovalnost. Pred zastopniki Cerkve, politike in javnega življenja je opozoril na mnoga srečanja v deželi, ki »so utrjevala vero, vžigala upanje in ohranjala ljubezen tudi v težkih trenutkih«. Njegove besede zahvale pa so povezane tudi z vedenjem o »lastnih mejah in mnogim, kar je ostalo neizpolnjenega«. Poudaril je: »Obračam se na vas vse, tudi na Cerkev, da se z vami postavim pod sliko križanega, ki nas pozna in odrešuje«. Ugotovil je, da Gospod kliče v odgovorne položaje osebe tudi zaradi tega, »da vedno znova doživimo, kako smo sami slabotni, zlomljivi in neprimerni«. Tako močno čuti, »kako zelo ga ne bremenijo samo osebni deficiti, temveč tudi vse to, kar je ob hudih stiskah ljudi tudi opustil«. Njegovo delovanje, tako škof, »je bilo iz globokega prepričanja zaznamovano z vero v nalezljivo moč dobrega in ne toženjem nad slabim«.  

V svojem nagovoru je škof Schwarz omenil sožitje z drugimi verskimi skupnostmi in v središče je postavil tudi slovensko narodno skupnost. V svojem nagovoru je ponovil besede, ki jih je izrekel pred 17-imi leti, ko je prišel na Koroško.

»Slovenski in nemški jezik naj bosta na Koroškem jezik združevanja in ne razdora, naša govorica naj bo v službi iskanja in izrekanja resnice, klicanja k pravičnosti, vabljenja k lepoti, še posebej pa v službi oznanjevanja veselega oznanila in klicanja božjega imena.«

Nato je škof poudaril: »Slovenski jezik naj je na Koroškem jezik, ki združuje in ne razdvaja. Naše govorjenje naj bo v službi iskanja resnice, pravice in lepote.« 

Opozoril je mnoge pogovore s slovenskimi verniki. Poudaril je, da je bil prvi škof, ki je v stolnici praznoval sveto mašo s pregnanci. »Nad 70 let so morali čakati, da so lahko prišli v stolnico. Tukaj smo praznovali in tu je postalo jasno, kaj lahko božja milost povzroči.« 

Čas na Koroškem zapušča v škofu Schwarzu spomine. Mnogo spominov je, »ki mi grejejo srce« je rekel.

»Kaka pesem, sončni vzhod, otroške oči pri blagoslovu otrok, znamenje ob cesti, vrstica iz pesmi Christine Lavant, fotografija v Nedelji, prisrčen nasmeh ljudi …«

Po slovesu v stolnici pa je bogatejši za dodatne spomine, ki mu bodo greli srce. Med temi so gotovo tudi besede v slovenščini, prebrane v berilu, v prošnjah, izgovorjene v očenašu ali pesem »Svet angel Gospodov«, ki ga je zapel Mladinski zbor Angels. Gotovo tudi besede namestnice deželnega glavarja Gaby Schaunig: »Če boste prišli na Koroško, ne pridite kot gost, ampak pridite domov na obisk.«

Vincenc Gotthardt

Preberite, kako so verniki na Koroškem srečavali škofa Schwarza preteklih 17 let: 

 

Bolj kakor upravnika škofije sem ga doživljal kot prvega in aktivnega župnika koroške krajevne Cerkve z marsikatero pastoralno pobudo. Kot sin preudarnega in uspešnega kmeta sredi hribovite pokrajine na Nižjem Avstrijskem si je najprej ogledoval koroške poljane, preden je zasadil oralo v koroško zemljo. Četudi se ni zadosti naučil slovenskega jezika, je nedvomno bodril slovenske škofljane, da naj zavestno gojijo svojo materinščino in jo z vso prizadevnostjo posredujejo nadaljnjim rodovom. Koroška bi brez žive slovenske kulture izgubila svojo enkratno bistvenost!

Jože Kopeinig

 

Cerkev je že od sinode dalje, posebej pa pod njegovim škofovanjem, postala zagovornik dvojezičnosti, ne samo na ravni liturgije v škofiji, temveč po vsem Koroškem. To vrednoto je škof Schwarz znal širiti tudi na javno in politično sfero Koroške. Za vse to mu velja iskrena zahvala.

Ivan Olip

 

Ob priložnosti 70. obletnice pregona koroških Slovencev je jasno in odločno, pa s svojim mirnim glasom, prosil za odpuščanje v imenu Cerkve za krivično in pomanjkljivo pozornost trpečim pregnanim. Ta gesta je bila pravzaprav že davno potrebna, pa je vseeno vzbudila presenečenje in skoraj osupnjenost, ki se je spremenila v blagodejno in tolažilno olajšavo. Kako potreben je včasih en korak, da se stvari postavijo na svoje mesto in duša zadiha. 

Bernarda Fink

 

V pridigi na praznik Rešnjega telesa je škof jasno povedal, da v zavesti, da je Božja skrivnost sredi med nami »spreminjamo mesto v kraj vzajemnosti, medsebojne pomoči, človečanstva« in raste »nova pozornost drug za drugega«. »Z Jezusom Kristusom biti blizu ljudem« je vodilo krške škofije kot trajna naloga za posamezno kristjanko in posameznega kristjana, prav tako pa za celotno krščansko občestvo. To vodilo pojmujem kot škofovo oporoko in upam, da nam ne bo ostalo le v spominu, temveč bo trajen izziv udejanjanja.

Janko Merkač

 

Kot podpredsednica župnijskega sveta v Šmihelu sem škofa Aloisa Schwarza doživela kot zelo prijaznega in odprtega dušnega pastirja, ki nas je znal s svojimi pridigami in delovanjem navdušiti za vero in duhovnost. Zelo pogumno se je zavzel za enakopravnost slovenščine na Koroškem in v koroški Cerkvi. V dobrem spominu mi je ostal njegov poziv pri zadnji birmi v Šmihelu, da naj ohranimo slovenščino v naših družinah.

Helena Domej

 

Škofa Schwarza je odlikovalo to, da je bil prijazen, dostopen in komunikativen. Rad se je pomešal med vernike in z ljudmi poklepetal. V spominu mi bo ostal kot škof, ki se je zavedal, da ima v svoji škofiji tudi vernike, nas Slovence, in je od vsega začetka skušal biti prav tako pastir tudi nam. 

Milka Kriegl

Srečanje z gospodom škofom Aloisom Schwarzem je bilo zame kot farovško gospodinjo vedno velika obogatitev. V kontaktnem tednu leta 2008 mi je podaril romarski križ, ki mi še danes veliko pomeni. Škof Alois Schwarz je imel vedno odprto uho za osebne pogovore in tudi službene. Avstrijske farovške gospodinje želimo škofu Aloisu Schwarzu za prihodnost v škofiji St. Pölten vse najboljše božji blagoslov in hvala za vse!

Gisela Krainz

Bilo je zelo lepo, da smo imeli tako dobrega škofa. Nikoli ne bom pozabil, da me je škof Schwarz birmal. Srečal sem ga pri svoji birmi in pri drugih birmah. Bilo je zelo lepo, da sem na svoji birmi škofa Schwarza osebno spoznal. 

Simon Lepuschitz