Škof Jože Marketz je 31. julija praznoval svojo 65-letnico. Tudi sedaj ko je že nekaj časa škof, je dobro, da si prikličemo v spomin nekaj njegovih službenih postaj v krški škofiji. Bil je dolga leta ravnatelj slovenskega Dušnopastirskega urada in kot takšen tudi izdajatelj Nedelje, ki mu je v tej funkciji bila srčna zadeva. Z Nedeljo jeostal povezan tudi, ko je prevzel vodstvo Dušnopastirskga urada (Seelsorgeamt) in tudi pozneje, ko je postal ravnatelj koroške Caritas. S prevzemom ravnateljstva koroške Caritas ga je škof imenoval tudi za škofovega vikarja za socialne službe ter za škofijskega koordinatorja v vprašanjih azila.

Poglejmo, kaj je škof Jože Marketz povedal v Nedelji o nekaterih temah.

Rekli ste, da boste pastir vseh vernikov krške škofije. Iz mnogih odzivov ob vašem imenovanju pa je bilo zaznati, da je velika obogatitev, ker prihajate iz narodne skupnosti. Vemo, da je Cerkev na Koroškem bistveno pripomogla k sožitju nemške in slovenske narodne skupnosti. S to temo ste se ukvarjali v svoji doktorski disertaciji. Kaj ste takrat ugotovili in kaj se je spremenilo od tistih časov?

Škof Jože Marketz: Takrat sem ugotovil, da je med Slovenci več tipov ljudi. Tisti, ki se zelo zavedajo svojega slovenstva. Ti so še danes v tem položaju in so, kot včasih pravimo, »slovenska elita«. Druga skupina so bili tisti, ki so proti nam. Zdi se mi, da je takih vedno manj, zelo malo jih je še. Najpomembnejša ugotovitev tega znanstvenega dela, ko sem z mnogimi opravil pogovore, je bila glede »vmesnih Slovencev,« to sem tudi vpeljal v debato. Te imamo še zdaj in tem lahko pomagamo. Po eni strani imamo napise. Napisi so zelo pomembni. Ravno tako pomembni so kot cerkev za kraj. Po zvoniku vidiš, da tam živijo katoličani oz. kristjani. Po dvojezičnih tablah vidiš, da tu živijo ljudje, ki govorijo tudi slovensko. Moj prispevek bo, da bom zelo samoumevno govoril tudi slovensko. Zdi se mi, da politične podpore ni treba več toliko, ampak je treba v javnosti opogumiti ljudi, da če govoriš slovensko, se svet ne podre, ampak je to pravzaprav nekaj lepega. To je veliko bogastvo. Svojim staršem sem zelo hvaležen, da so me tako vzgajali, da sem odraščal v slovenščini.

V krizi se lahko tudi veliko naučimo. Kaj je v tem času koronavirusa postalo jasneje in pomembnejše?

Škof Jože Marketz: Po eni strani gre v taki krizi za preživetje človeka, za eksistenčne potrebe, za denar, za skrb, ki jo imamo za druge, za hrano, za morebitne dolgove ... To moramo upoštevati tudi mi kot Cerkev. Po drugi strani spoznavam, da tisti, ki prej ob vseh svojih aktivnostih niso imeli dovolj časa, da bi molili za ljudi, zdaj ta čas koristijo za molitev. Poznam lepe primere duhovnikov in imam zelo lepe izkušnje, da so koristili kairos, ki ga imamo sedaj. Seveda bi bilo dobro, da bi v tej molitveni drži ostali, ko sedaj vidimo, kako je pomembna molitev, kako je pomembno, da duhovniki molijo za vernike, da molimo drug za drugega, na primer matere za otroke .... Za to si je treba vzeti čas, ampak najprej je treba ta čas iskati. Navajeni smo bili, da vero posredujemo iz obraza v obraz, zdaj pa spoznavamo, da so še druge možnosti, zato po sili razmer koristimo socialna omrežja in razne medije. Ta možnost nam je dana. Prej smo na sejo vabili deset ljudi, vsak se je pripeljal s svojim avtom, nekateri so se pripeljali 50 km v eno smer, zdaj pa vidimo, kako lahko opravimo tudi po pametnih telefonih. To, da se ne vozimo toliko, bo naši naravi zelo koristilo.

Kakšne so vaše želje za ljudi na Koroškem v neravno enostavnem času?

Škof Jože Marketz: Želim nam vsem, da bi se pogumno soočili s tem, kar je življenje. Da ne bi sanjali o tem, kakšno naj bi bilo življenje, ampak se soočali z realnostjo življenja. Pogum bomo našli tudi v Svetem pismu ob Jezusu. Vsem želim vero, da v težkih in bolečih trenutkih iščejo in najdejo luč. Vedno bolj ugotavljam, da je pri sv. maši najpomembnejše spremenjenje. Nekaj čisto človeškega – kruh in vino – se spremeni. Mislim na naše življenje, na ljubezen, na delo, na vzgojo, na pomoč, na vse, kar boli, na vse, kar se dogaja sedaj, ko se ljudje ne razumejo bolje, vse to je del življenja. In verjamemo, da se to spreminja. Zdaj imamo več časa kot sicer, da se o tem pogovarjamo. Te spremembe ne moremo narediti, ampak se ji moramo odpreti. Mnogokrat nismo imeli časa ali se nismo upali soočati s tem, kar je v nas. Božji Duh, Jezus, je ozdravljal hude duhove, ozdravljal je bolezni. Jezus je pri ozdravitvah človeka ozdravil telesno, hkrati pa mu je rekel: »Tvoji grehi so ti odpuščeni.« Podelil mu je zdravje in notranji mir. Težko je govoriti o svojih ranah, a pogovor je pomemben. In zelo pomembno je tudi verjeti vase, da imamo sami mnogo moči za ozdravljenje v sebi, da lahko v sebi najdemo Boga, njegovo ljubezen. Ljubezen, ki želi prekvasiti naše življenje. To je velika naloga, ki se ji ne smemo odpovedati.

O učenju slovenskega jezika kot materinščine

Spoštljiv odnos do jezikov je pomembna osnova za globoke, spoštljive in pristne odnose z ljudmi. Za mlade je danes samoumevno učiti se več jezikov. Jeziki odpirajo nove kulturne svetove in utirajo pot do src pogovornih partnerjev.

To, kar ti posredujejo starši, pa je več kot zmore kateri koli učitelj, namreč neko notranjo povezanost z jezikom, ki ga nikoli ne boš čisto opustil, ker se bo sam od sebe porival v zavest. Zato je tako važno, da starši posredujejo otrokom slovenski jezik, ki bo zaradi majhnega števila sogovornikov ostal ogrožen vse življenje.

V času, ko imajo starši vedno manj časa za svoje otroke in živcev za njihovo vzgojo, so jim lahko dedi in babice dragocena pomoč. Ponujajo jim čas, naklonjenost, življenjske izkušnje, vernost, pozornost, predvsem pa ljubezen. Zakaj ne bi bili za otroke tudi zavestni govorniki in učitelji svojega slovenskega materinega jezika?