Župnik Stanko Trap, ki bo praznoval 80-letnico, skrbi v Ziljski dolini za štiri dvojezične fare: Melviče, Brdo, Gorje in Bistrico na Zilji. Pri pogovoru smo mu postavili tudi naslednje vprašanje: Kako gre duhovniku, za božič na sveti večer ali pa za veliko noč po vstajenjski aleluji, ko prestopi prag župnišča. O čem razmišlja?

Osemdesetletnica trka na vrata. Kako gledate na prehojeno življenje? Kdaj je bila ta pot izredno težavna in kdaj je bilo preveč ovinkov naenkrat?

Stanko Trap: Na Ziljo sem prišel kot popotnik s Kostanj. Hitro sem se vživel v to Ziljsko dolino in si ne morem več predstavljati, da bi me prestavili kam drugam. Ljudje s, svojimi navadami, svojim jezikom in tradicijo so mi postali domači. Žegen, to je tudi čas, ko se ljudem lahko zelo približaš in ti dajo pogledati v svojo notranjost, in tudi sam kot duhovnik za oltarjem postanem del te starodavne šege. Da, na začetku moje poti tukaj na Zilji, ko je šlo za to, ali me sprejmejo ali ne, so bili tudi ostri ovinki. Na začetku te poti so bili tudi kamni, ko so potovale na škofijo pritožbe. Ker sem to pričakoval, nisem bil presenečen. Jasno, včasih izgubiš malo poguma, a prav to pomaga, da dobiš jasnejši pogled za bistvene stvari življenja. Za vero, za šibkega in za slovensko besedo moraš biti pripravljen tudi kaj žrtvovati. Hvala Bogu, da mi skrb za šibke v farah daje moč. 

Poglejva malo v zakulisje življenja duhovnika. Kako gre duhovniku na sveti večer, ko se vrne v farovž? Kako na veliko noč po vstajenju? Kako vam gre v teh dnevih? O čem ste razmišljali ob teh večerih?

Trap: Na eni strani sta božič in velika noč največja praznika. Velika noč še posebej. Na drugi strani si pa tako izmučen, da včasih po treh ali celo štirih polnočnicah lesk praznovanja zbledi. Počutiš se utrujenega. Mučijo te misli, a vse mine in dan navrh je spet vse nekako v redu, moč se vrača. Prazniki so prav tako naporni, kakor so tudi lepi in treba je najti čas za počitek. Prav to pa je čas, ko začnejo svojo pot misli. In med nje prihaja vedno tudi vprašanje o uspehu svojega dela, ki ga tukaj opravljam že desetletja. Sem kaj premaknil? Koliko smisla je imelo? In kolikokrat bom moral vedno znova in vedno znova razlagati stvari, o katerih sem mislil, da so jih ljudje razumeli. A ni kdaj konca? In je za veliko noč vedno znova pomembno samo obrobno in ne to, kar se dogaja pred oltarjem? Ali naj se spet nasmejim, ko sem šolarjem v ljudski šoli razložil, kaj je bistvo praznovanja velike noči in mi ti, preden odidem, postavljajo zanje najpomembnejše vprašanje glede praznovanja: Gospod, na velikonočni ponedeljek pridemo vsi z jajci, imejte pripravljenega dovolj denarja. Kaj sem sploh dosegel? Pridigam, razlagam, imam nešteto krstnih pogovorov, se srečujem z ljudmi, govorim z njimi in nazadnje tako zelo malo ostane od tiste svete iskre in spoštovanja do soseda. To me že zelo moti. In žegen je za nekatere samo čisava župa, pa rej pod lipo pa vse okrog žegna in na koncu skoraj nihče ne govori o tem, da je to praznik cerkve in fare, da se moramo Bogu zahvaliti in da moramo najti globlje veselje. O vsem tem razmišljam in imam pred očmi lepo fresko v farni cerkvi v Bistrici na Zilji. Na eni strani so pametne device, na drugi nespametne. Pametne device držijo posodo kvišku, nespametne pa pustijo, da iz posod steče dragoceno olje. To je lepa slika tudi za to, kako nekateri skrbijo, da ohranjajo olje vere in ljubezni in veselje nad domačo slovensko besedo, drugi pa tudi našo vero, naš jezik, našo srčno kulturo zlivajo stran, potem pa hodijo kot prazne posode po svetu brez vsakega smisla in pravega veselja. Da, velika škoda si mislim. Ampak na koncu je zame pomembno samo to: koliko upanja sem lahko posredoval ljudem in kako dobro jih znam poslušati, da slišim, doživim in spoznam, kako duhovno in telesno trpijo. Opažam veliko duhovno stisko in slišim njihove besede, ki so brez vsake iskre kakega duha. Duha jim manjka in tega iščejo. Kadar sem sam, razmišljam o vsem tem in moram samega sebe tolažiti in tudi ugotoviti, ne delam vsega sam, verjamem v to, da je Bog z menoj. 

Nekateri skrbijo, da ohranjajo olje vere in ljubezni in veselje nad domačo slovensko besedo, drugi pa tudi našo vero, naš jezik, našo srčno kulturo zlivajo stran, potem pa hodijo kot prazne posode po svetu brez vsakega smisla in pravega veselja.

Ste že kdaj mislili vse pustiti in oditi? Če ne, zakaj niste odšli?

Trap: Pravzaprav ne. Na eni strani se včasih jezim na to pa drugo, na drugi strani pa sem zaljubljen v svoj poklic in v ljudi tukaj na Zilji. Spominjam se gospoda Antona Kuchlinga, mojega predhodnika. Ko sem ga obiskoval pri sestrah v Št. Rupertu, kjer je preživljal zadnja leta, mi je vedno rekel: Vsak večer grem v mislih od hiše do hiše. Znal pa je tudi tožiti nad njimi, a bil je zaljubljen vanje in jih ni mogel pozabiti. Tako se dogaja tudi meni. Zato mi nič ni bilo prav, ko so na vizitaciji spraševali, kdaj bom šel v pokoj in kaj bom delal. Sploh ne mislim na to. Želim biti dušni pastir in želim si, da bom to mogel še nekaj časa. Moja skrb je, da ostanejo štiri dvojezične fare v Ziljski dolini dvojezične. To mi je zelo pri srcu. Pa tudi iz drugih far, ki niso dvojezične, v zadnjem času vedno večkrat slišim: »Gospod, če bom jaz umrl, boste dro prišli na pogreb in zmolili vsaj en slovenski očenaš.« 

Kako gluh mora biti duhovnik in česa ne sme preslišati?

Trap: Na eni strani moraš biti zelo pozoren, da zaznaš vso bedo, skrb, bolezni in žalost v ljudeh. To je naša naloga, vse to slišati in slišati tudi vse vmesne tone. Slišati moramo tudi to, česa kdo ne reče. To je naša naloga. Na drugi strani pa je treba marsikaj preslišati in biti tiho. Slišano je treba preudarno premisliti in iskati odgovor. Hitrih odgovorov v stiskah ljudi ni. Včasih je že v samem poslušanju pogovor in se težave in stiske razpletejo. Včasih moraš biti tako rekoč dolgo gluh, da si zmožen prave odrešilne besede.

Je biti duhovnik posebna odgovornost, ki bremeni? Je to poseben življenjski stil?

Trap: Nekdanja slika o življenjskem stilu duhovnika se je spremenila. Spremenil se je tudi stil verovanja ljudi. Tistega nekdanjega cerkvenega življenja ni več. Vera se je prekucnila iz središča. Izgubilo se je versko življenje na vasi in v fari. Izgubilo se je v nevidnost. 

Ljudje me sprašujejo, ali mi ni dolgčas v farovžu. Čas, kadar sem doma, ni prav nič dolgočasen. Kot duhovnik potrebujem tišino, da lahko stvari premišljujem, ki se nagrmadijo čez dan ali ob gotovih prilikah. Tišino potrebujem tudi za molitev, da vse položim pred Boga in vse premislim. Zelo pomembno je, da duhovnik moli, veliko moli. Tako najdem ravnotežje in se mnogo stvari spet izravna. Tako lažje najdem prave besede za pravi čas. 

V farovžu na Bistrici na Zilji ste odkrili v eni od sob pod ometom freske. Kaj ste čez leta odkrili med verniki svojih župnij?

Trap: Pravzaprav sem odkril, da se je pri nekaterih veliko spremenilo. Česar nikdar nisem pričakoval, je to, da so mi nekateri ljudje po letih rekli: Gospod, z menoj lahko slovensko govorite. Zakaj pa nemško govorite? Drugi spet so rekli: Pravzaprav vas občudujem, da vse to prenašate, ko ljudje zaradi tako malo besed v drugem deželnem jeziku godrnjajo. Pri nekaterih se je le odprlo. Postajajo bolj odprti, ne le za slovensko besedo, ki je je iz dneva v dan manj, ampak tudi za domačo kulturo in vedno bolj odkrivajo nekaj teh ozadij, ki so globoko zakoreninjene v globini njihove zavesti. Tam odkrivajo vedno bolj tudi vero in lepoto kulture v srečanju z drugimi. Odpira se jim pogled in počasi raste v njih dobrodejno in so pripravljeni pogledati malo čez lasten krožnik v spoznanju, da živimo v globaliziranem svetu.

Če bi šli za nekaj dni na samoten kraj, kaj bi vzeli s seboj in kam bi šli?

Trap: Seveda v južne kraje ob morju. V Piran, Portorož ali na Hrvaško. Veliko knjig bi vzel s seboj in bil vesel, če me nihče ne moti. Vesel sem, da s sobratom že 30 let hodiva skupaj na dopust. Tudi on si želi miru na dopustu. Pravi mi: Ne nagovarjaj me. Moj glas se mora odpočiti. Potem vsak v svojem kotu sediva ali leživa na plaži, bereva ali se kopava. To je čudovito. 

Predstavljam si pa tudi, da bi bil nekaj dni preživel sam v kaki planinski koli, ali fači, kakor temu pravijo domačini. Ko sem bil operiran, sem šel sam en teden v Portorož. Tu se je spočilo moje srce, si je nabral um novih moči in si je duša oddahnila. 

Kaj vam je sveto?

Trap: To, da je v središču mojega življenja Bog, o tem ni treba govoriti. Kar zadeva versko življenje, je zame pomembno spoštovanje do zakramentov, do prostora, v katerem se podeljujejo. To manjka. Meni je sveto spoštovanje pred najsvetejšim v cerkvi. To pomeni, da se ne govori. Najpomembnejše pa mi je, videti v vsakem človeku, tudi najbolj nesimpatičnem, nekaj svetega. In seveda je sveta tudi vsaka beseda, ki prihaja od Boga, in je svet tudi jezik, v katerem ljudje o tej besedi govorijo in jo poslušajo. 

Dobesedno: 

Časi, ko so ljudje prihajali k duhovniku, so mimo. Duhovnik mora k ljudem. Vprašati jih moramo, kako jim gre. In v fari se je treba vprašati, ali je samo organiziranje tega ali onega res najpomembnejše, ali je včasih storjenega več, če poslušamo in sprašujemo ljudi in spoštujemo to, kar jim je sveto in da storijo vse, da se počutijo doma v cerkvi, ker skrbimo, da v tem svetem prostoru preživi tudi njihova domača beseda.

Na to sploh ne upam misliti, v kakšnem stanju bi se znašla Cerkev brez laikov, teh neštetih sodelavcev, ki za to svoje delo prejmejo vse premalo priznanja. Glede tega bi se lahko v Rimu kaj več premaknilo. 

Ni vse v rokah nas duhovnikov. Ni od mene odvisno. Odvisno je od Boga, če naše prizadevanje nekaj spremeni za milimeter ali celo za centimeter na bolje.