Na začetku: Na tako zamisel za pravljico moraš kot avtor šele priti. In če je avtorju ime Thomas Bernhard, ki je močan v besedah in v prispodobah, potem je to že mogoče. Če pa v igro pride še Teater Šentjanž, potem to ni več samo pravljica, temveč gledališka predstava, ki ne more ostati na domačem odru. S tem, kar so pokazali na odru doma, bodo zlahka prepričali gledalke in gledalce po nemških in slovenskih odrih, saj igrajo petkrat v slovenskem jeziku in petkrat v nemškem jeziku.

Toda poglejmo najprej, kaj je vsebina pravljice, ki jo je napisal Thomas Bernhard. Na začetku pravljice je položil Thomas Bernhard zdravniku naslednje besede v usta: »Čez nekega človeka, ki mu je bilo ime, si lahko predstavljate, Viktor Polnori in ni imel več nog, sem se spotaknil včeraj ponoči na poti skozi visoki gozd …«

Tako se začenja edina pravljica Thomasa Bernharda, enega najpomembnejših avstrijskih avtorjev 20. stoletja. Pripoveduje jo zdravnik, ki neke zimske noči na poti k bolniku v sosednjo vas naleti na Viktorja. Ta je zvečer stavil z lastnikom mlina, da bo kljub mrazu, snegu in svojim lesenim nogam uspel v eni uri priti v sosednjo vas. Na poti skozi zasneženi gozd pa si polomi obe leseni nogi, zato si ga zdravnik oprta na hrbet in nosi do vasi, kjer Viktor dobi stavo v zadnji minuti.

Ko Alenka Hain odloži besedilo, ji je jasno, da bi bila to igra za »Teater Šentjanž«. Kako prirediti besedilo, kako postaviti igro na oder v Centru k&k v Št. Janžu, kdo bo igral? Najpozneje potem, ko so gledalke in gledalci na svojih stolih in čakajo na premiero, vedo, za ustvarjalne ljudi nič ni nemogoče. Podstrešje Centra k&k ima novo podobo. V sredini sedi publika, okrog nje pa je za stebri razvrščen oder.

Ko postane vse temno, najprej vstopita glasbenika Christian Filipič in Aleksander Tolmaier. Glasbo, ki jo igrata ta večer, je napisana prav za to predstavo. Nato vstopita še igralca Aleksander Tolmaier in Katarina Hartmann. Viktor Polnori s polomljenima lesenima nogama je že na odru. Lutka je. Aleksander Tolmaier je zdravnik, Katarina Hartmann pa glas lutke Viktorja Polnorega. Pomembne so sicer besede, ampak v spomin se vtisnejo razne slike, kako igralec Aleksander Tolmaier zna na oder okrog zbranih pričarati sliko, kaka teža je ta Viktor Polnori, ki želi dobiti stavo. Da je Viktor Polnori izredno težak, podpira tudi glasba. In tišina vmes in luč, ki težo igralcu zariše v obraz. Ko zdrkne igralec na odru, ki je zgrajen na različnih višinah, v prepad in se počasi pobira, se pojavi občutek, to je tako, kot bi bilo resnično. To pa je tisto, kar ustvarja kvaliteto igranja.

Kot bi se umaknil z odra v resnično življenje. Vse se ujema: gib, glasba, beseda. Kar nazadnje od predstave najmočneje ostane, so slike iz predstave. Ko Katarina Hartann poje pesem »Oj ta mlinar« imaš občutek, kot bi si Thomas Bernhard sam to zamislil. Ker si ni, ostane samo pohvala režiserki, ki je težko Bernhardovo tematiko prinesla na oder med koroške Slovence in jo udomačila. Igro odlikuje, da predstava med prizori pušča dosti časa za dihanje. V eni uri prepričljivo vleči Viktorja Polnorega iz enega kraja v drugi, je težavno delo za igralca. A se je splačalo, ker si je mogel vsak posameznik v dvorani odgovoriti na vprašanje, kaj je zanj v življenju res pomembno in kaj ne. Tudi ta slika ostane, ko je Katarina Hartmann v protisvetlobi ustvarjala sneženje. To je zadostovalo in zbrani v dvorani so se znašli sredi najhujše zime.

Vincenc Gotthardt