Branko Šuster se je rodil leta 1952. Študiral je likovno vzgojo na Pedagoški akademiji in šolsko pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo ustvarjanje je bilo v času poučevanja podrejeno rednemu in raziskovalnemu pedagoškemu delu. Kot učitelj likovne umetnosti je delal na Osnovni šoli v Novem mestu, sodeloval je z Zavodom za šolstvo, bil je mentor likovnih dejavnosti mladih. Dolga leta je sodeloval pri Jezikovnih počitnicah, ki jih je Krščanska kulturna zveza za naše otroke organizirala v Novem mestu. Po upokojitvi se je posvetil likovnemu ustvarjanju reliefov iz gline, mali plastiki in kolažem. Imel je več samostojnih razstav, med drugim v Dolenjskem muzeju in v Ljubljani. Živi in dela v Novem mestu.

Poznavanje življenjepisa ni nujen pogoj za doživetje likovnega dela, prav tako ne bi smelo vplivati na oceno kakovosti, je pa biografija koristna za razumevanje okoliščin, v katerih so nastajala likovna dela.

Relief je hibrid, dvoživka, nekaj vmesnega med kiparstvom, kamor uradno sodi, in slikarstvom, s katerim se spogleduje.

Iz gline je Brane Šuster najprej oblikoval posamezne dele reliefnih sestavljenk, pri delu so bili uporabljeni različni načini in postopki, od klasičnega modeliranja do odtiskovanja. Določene površine je pobarval z engobami, po žganju pa plošče dodatno obdelal z akrili.

V delih so vključeni citati iz realnega sveta, vendar uporabljanje oblik po opazovanju ni osnovni namen Šusterjevih likovnih prizadevanj. Uporabna je primerjava s pisateljem zgodovinskega romana. Iz nekega obdobja preteklosti poišče zgodovinske vire, vključi jih v zgodbo in poveže današnjim časom.

Blizu so mu starejša zgodovinska obdobja, prazgodovina, stari in srednji vek, zanimivi so načini, kako so ljudje tistega časa likovno kodirali, upodobili svoje misli, čustva, duhovnost. Brane Šuster se ukvarja z vprašanjem, kako lahko njihova bogata spoznanja uporabno povežemo z današnjim časom, ki izgublja vrednote modrosti in srčnosti.

Ne delam si iluzij o moči teh prizadevanj. A če v temni noči prižgemo drobno svečo, bo pregnala nekaj teme.

Za vpogled v ustvarjalni obseg je na razstavi na ogled nekaj reliefov iz različnih ciklov. Glavnino predstavlja cikel Iz življenja ljudi in čebel. Čebele in ljudje smo med seboj usodno povezani na mnoge načine. Za likovnika sta zanimivi komunikacija med čebelami in njihov način gradnje bivališča. Čebele oglednice svoja sporočila odplešejo in ozvočijo z vibracijami kril in čebele gledalke ta ples razumejo. Če bi njihove gibe risali, bi dobili linearno abstraktni zapis, čačke, ki pa imajo smisel, če poznamo kode za razumevanje. Na podoben način se je razvijala človeška pisava, od piktogramov do črkovnih pisav našega časa. Rokopisi ohranjajo poleg semantičnih tudi primarno čustvena sporočila. Svobodno je Brane Šuster interpretiral čebelji in človeški način komuniciranja in na tej osnovi sestavil nekaj zgodb in razmišljanj. Šesterokotna oblika osnovne celice čebeljega bivališča je zanimiv izziv za modularno gradnjo kompozicij, za iskanje različnih kombinacij.

Kolaži

Kolaž je približno sto let stara slikarska tehnika. Režemo, lepimo, trgamo, kolažiramo, dekolažiramo, rišemo, slikamo. Večji kolaži na platnu so del cikla labirinti. Ljudje smo ujeti v labirinte časa in prostora, večkrat se zgodi, da iz enega labirinta zaidemo v drugega. Po najboljših močeh se trudimo, da bi poiskali rešitve. Ko se neka pot zapre, se druga odpre.

Ko se nam neka vrta zaprejo, se zagotovo nekje odpre okno, samo ne smemo kar naprej gledati v vrata.

Manjši kolaži, Kolaži s poezijo, so poskus povezovanja med poezijo, slikarstvom in grafičnim oblikovanjem.