Jubilant se je rodil 19. januarja leta 1932 v Svinči vasi na Celovškem polju v celovški kotlini blizu Škofjega dvora v občini Štalenska gora kot sosed in nečak Tomanovih, ki so zelo znani po prvi univerzitetni profesorici naše narodne skupnost Katji Sturm-Schnabl in njenem bratu, dolgoletnem predsedniku Zveze slovenskih organizacij in vodilnem slovenskem pogajalcu pri iskanju rešitve dolgoletnega konflikta med narodoma Koroške Marjanu Sturmu. Sedanji gospodar kmetije je njun brat Toni.

Ko je bil Blaž star štiri leta, mu je tragično umrla mama, z desetimi leti pa je moral z družino in Tomanovimi na izgnanstvo v nemški rajh. Obe družini sta bili namreč zavedni in aktivni članici koroške slovenske narodne skupnosti.

Kar kmalu po vrnitvi iz pregnanstva v domačo Svinčo vas je Blaž dobil svoj avtomobil. Ko je bilo na kmetiji doma manj dela, se je s ponosom vozil križem kražem v okolici in se na predlog in pobudo svojega očeta s svojim avtom podal v Lipo. Oče mu je takrat rekel: »Pri Jeseniku hlapca nucajo!«

Takole se spominja: »Delati sem znal in sem prijel za vsako delo,« in hudomušno dodaja, da so ga kar kmalu, jeseni leta 1957, s poroko »vzeli za gospodarja« obsežne kmetije.

Toda poglejmo še na nekaj desetletij v preteklost na Jesenikovi kmetiji. Usoda je bila pri Jeseniku zelo kruta: nadebudni gospodar Franc je umrl tik po vrnitvi s fronte poleti 1918. Njegova žena Marija je rodila še istega meseca hčerko Fani, hčerka Mili pa je bila stara štiri leta. Ker je kmetijo podedoval Francev brat Jakob, se je vdova Marija po nekaj letih s hčerkama izselila in se po nekaj letih poročila z Valentinom Lesjakom na Bregu pri Rožeku. Z Jakobovo hčerko se je poročil Blaž. Dobila sta hčerki Kristino in Brigito ter sina Mihaela. Medtem, ko se je Kristina poročila v Krems, stojita Brigita z družino in Mihael očetu pri Jeseniku ob strani.

Zelo dobro se Blaž Sturm spominja, kako je bilo v njegovi mladosti v okolici rojstne Svinče vasi, kakor tudi v Lipi in njeni oklici »še vse slovensko«. In takšen je njegov pogled na sedanjost: »Zdaj nas je pa tu in tam le še nekaj!«

Jubilant se je bil kot družaben človek in odličen pevec naglo vživel v novo okolje v Lipi in okolici. Vse svoje življenje je močno povezan z domačo faro, kjer ga imajo še vedno vsi zelo radi. Zelo rad obuja spomine na bivše fajmoštre, posebej na šele pred nekaj meseci nepričakovano umrlega patra Tončka Zajca, s katerim sta se prav posebej razumela.

Rad bere Mohorjeve bukve. »Sem že težko čakal novi Koledar in Pratiko,« sliši poverjenik ob obisku. Zaradi težav z nogami knjig zadnja leta ne more več nositi znancem domačega kraja. Prej ko slej je član Slovenskega društva upokojencev Rož v Št. Jakobu in Kulturnega društva Peter Markovič Rožek.

Na še mnoga zdrava in vesela leta kličemo jubilantu.

Franc Kattnig