Po vsem svetu kristjani od 18. do 25. januarja obhajajo»ekumensko molitveno osmino za edinost kristjanov.« Od leta 2000 vsako leto 17. januarja praznujemo dan judovstva, ta dan
je začetek tedna molitve.

Še do ponedeljka poteka svetovni molitveni teden za enotnost kristjanov. Letos v nekoliko drugačni obliki, a kljub temu z ekumenskim bogoslužjem 25. januarja ob 17.30 iz župnijske cerkve sv. Egidija v Celovcu. Maševal bo dekan Peter Allmaier skupno z evangeličansko pastorico teologinjo Adel David in z župnikom stare katoliške Cerkve Erichom Ickelsheimerjem ter z romunskim pravoslavnim duhovnikom Viorelom Visarionom Ipatijem z upoštevanjem vseh veljavnih koronskih predpisov. Prenos bogoslužja lahko spremljate po spletne strani katoliške Cerkve www.kath-kirche-kaernten.at. Ekumensko bogoslužje bosta glasbeno oblikovala Melissa Dermastia in Thomas Wasserfaller.

Tradicionalni ekumenski sprehod do celovških cerkva bodo pripravili zgodaj poleti. Beljaška župnija St. Josef je na svoji spletni strani pripravila besedila in molitve za ekumenski molitveni teden ter meditacijo, ki jo lahko poslušate.

Že v četrtek, 21. januarja, bo ob 18. uri pogovor s škofovim vikarjem Engelbertom Guggenbergerjem, predsednikom ekumenske komisije krške škofije, in evangeličansko pastorico Lydio Burchhardt o temi „Ekumena na preizkušnji – kaj danes še ločuje Cerkve“. Pogovor bo povezoval teolog Michael Kapeller in ga bomo prenašali na škofijski spletni strani.

Predsednika ekumenske kontaktne komisije, stolni prošt Engelbert Guggenberger in evangeličanski superintendent Manfred Sauer se zelo zavzemata za dobre odnose med kristjani na Koroškem. Geslo letošnjega molitvenega tedna za edinost kristjanov je vzeto iz Janezovega evangelija: »Ostanite v moji ljubezni in obrodili boste obilo sadu«.

Škofov vikar Engelbert Guggenberger, predsednik ekumenske komisije na Koroškem
Za bogoslužja in prireditve v okviru ekumene veljajo iste omejitve zaradi pandemije kot za vse druge cerkvene dogodke. Ravno za bližajoči se svetovni molitveni teden o enotnosti kristjanov žal zelo negativno zaznavamo te okoliščine. Posebej ker še niti ne vemo, katera pravila bodo sploh veljala v naslednjih tednih. Tako ostaja le upanje, da bomo pandemijo kmalu premostili s cepljenjem in da bodo stiki spet mogoči. Za prakso krščanske vere je skupnost načelna. Če je iz katerihkoli razlogov ne moremo živeti, pa trpi vera in tako tudi ekumena.

Sodelovanje krščanskih Cerkva v krški škofiji lahko uspe, tako da nadaljujemo ustaljeno prakso, ki smo je navajeni na Koroškem. Temelji na različnih stebrih, ki so vsi po osnovnem motivu obvezani »spravljeni raznolikosti«. Razlike med Cerkvami naj ne bi bile zbrisane v prehitri potrebi po harmoniji. To ne bi rešilo problema raznolikosti. Kajti vsaka Cerkev ima tudi pravico, da je takšna, kot je, torej pravico do svojega profila. Temu naj se približujemo s spoštovanjem. To imenujemo strpnost, usmerjenost spoštovanja brez opuščanja svoje lastne identitete. Nadaljnja osnovna načela ekumenske prakse na Koroškem so v tem, da si prizadevamo za pravično ravnanje drug z drugim, da stvarno pojasnjujemo primere ekumenskih konfliktov, se vzdržujemo vsake polemike do drugih Cerkva, se izogibamo vsaki vrsti proselitizma, se srečavamo drug z drugim s pozornostjo in spoštovanjem in uporabljamo vse možnosti skupnega delovanja v družbi. Ta načela je nenazadnje živela ekumenska komisija Koroške vsa leta in desetletja, kar je privedlo do tega, da danes veljajo kot neke vrste ekumenski standard na Koroškem.

Vsaka Cerkev ima tudi pravico, da je takšna, kot je, torej pravico do svojega profila. Temu naj se približujemo s spoštovanjem. To imenujemo strpnost, usmerjenost spoštovanja brez opuščanja svoje lastne identitete.

Ekumena je pomembna, ker lahko oznanjamo Kristusovo ljubezen verodostojno le, če si prizadevamo za enotnost kristjanov. Zato so nas koncilski očetje drugega vatikanskega koncila obvezali za ekumensko usmerjenost. Če si za to prizadevamo, bomo odkrili, kakšno bogastvo spiritualnosti, tradicije, dobrega in pametnega ravnanja z družbeno resničnostjo in teologije imajo druge Cerkve. Duhovno soočanje z zanimivim sogovornikom nas lahko bogati notranje in zunanje, da smo lahko v ravnovesju in se ščitimo pred ekstremnimi pozicijami.

Superintendent Manfred Sauer, predsednik ekumenske komisije na Koroškem
Ekumena je pomembna, ker lahko skupno več ukrenemo in lahko uporabimo svoje kreposti za pomembne družbene razvoje. Vedno takrat, ko nam to uspe, da govorimo z enim glasom, potem se poviša s tem ne le pozornost, temveč, upam, tudi pomen v deželi. V skupnosti smo lahko in naj bomo zgled. Iz moči evangelija usmerjamo pogled na bistvo, namreč na dostojanstvo vsakega človeka, ljubezen do bližnjega in kako pomembni so vera, upanje in ljubezen za sožitje in za lastno življenje.

Veliko let deluje na Koroškem ekumenska komisija, ki zaseda dvakrat na leto. Predsedstvo si deliva s škofovim vikarjem Engelbertom Guggenbergerjem. Pri tem obravnavamo pereče teme iz prakse, vedno znova tudi osvetljujemo teološke teme in razpravljamo ter pripravljamo skupne konference in zasedanja. Neodvisno od te ekumenske komisije pa imamo vedno znova veliko srečanj, pogovorov in dobrih izmenjav na najkrajši proti. Obstajajo prijateljski in zaupni odnosi, za katere sem zelo hvaležen. Sodelovanje, kolikor imam pregled, uspeva tako v farah kakor tudi na škofijski ravni zelo razveseljivo, plodno in odlično.

V trenutni pandemijski situaciji pa se še bolj zavedamo, kako pomembni so osebni stiki, skupna srečanja, bližina in pogovori. To velja tudi za čas po tem času. Če nam uspe na vseh ravneh obdržati na vseh ravneh pogovore, pospeševati osebna srečanja, potem rasteta s tem tudi medsebojno razumevanje in zaupanje.

Cerkve, ki jih nekateri že ne označujejo več kot sistemsko relevantne, so ravno v času krize eksistenčno relevantne. Ravno izkušamo, kako pomembni so dušnopastirsko spremstvo, tolažba in spodbude. Ljudje potrebujejo skupnost, lepa bogoslužja, potrebujejo pomoč in spodbude iz evangelija. Tukaj smo tudi vsi pozvani, da jasno pojasnjujemo in posredujemo občutek, kako pomembni so duhovno življenje, dušno pastirstvo in oznanjevanje za človeško in svobodno družbo. Morda moramo tudi skupno delati na novih strategijah, kako nam lahko uspe nagovoriti tudi ljudi, ki so se oddaljili od vere ali izstopili, jih povabiti in jim pokazati, da je Cerkev za naše življenje in za našo družbo eksistenčno relevantna.