To je bilo leto 2018

Povabili smo nekaj osebnosti, da iz svojega zornega kota pogledajo na preteklo leto. Leto 2018 komentirajo Hermann Kelich, Monika Novak-Sabotnik, Rudi Vouk, Ivan Klerič in Veronika Kušej.

Povabili smo nekaj osebnosti, da iz svojega zornega kota pogledajo na preteklo leto. Leto 2018 komentirajo Hermann Kelich, Monika Novak-Sabotnik, Rudi Vouk, Ivan Klerič in Veronika Kušej.

 

Cerkev: Hermann Kelich

Pet minut čez dvanajsto uro je

 

Pred nekaj tedni se je izteklo cerkveno leto. Zdaj se začenja tudi novo leto gregorijanskega koledarja. Kaj nam bo nekoč pisala zgodovina minulega leta 2018? Preteklo je, v svetovni in v naši Cerkvi tukaj na Koroškem.

V svetovni Cerkvi smo bili spet medijsko soočeni z raznimi očitki »zlorab« in to celo v krogih škofov in kardinalov. Tudi papežu Frančišku ni vedno uspelo najti prave poti, kako razčistiti ta veliki problem. Kot luč je v tem pozitivno odmevala mladinska sinoda jeseni v Rimu. Čeprav je bilo zasedanje škofov, je bilo vendar mogoče začutiti glas mladine. Predvsem nemško govoreči mladostniki so stavili kar nekaj tudi kritičnih vprašanj, ki so jih obravnavali sinodalni škofje. Vsekakor pa so na koncu sinode izdali dokument, v katerem le-ti pridejo do spoznanja, da za velik del mladine Cerkev ni več pogovorni partner. Imenovani so bili tudi vzroki, poleg nesposobnosti cerkvenih oblasti za pogovor z mladino, manjkajoča razumljivost nauka, avtoritarno mišljenje in vztrajanje na kompetenci vodenja. Gotovo velik korak za marsikaterega škofa in kardinala je takšno spoznanje. Kljub evforiji tistih, ki so bili pri sinodi navzoči, bo pa šele prihodnost pokazala, če bo uspelo vnesti delo v pastorali. Da se nam ne bo godilo tako kot po 53 letih vatikanskega koncila. Tu smo naredili korak nazaj in ne naprej. Morda bo sedanjemu papežu Frančišku, čigar priljubljenost je še vedno velika in mu Bog bo naklonil še mnogo let, uspelo preurediti okostnele strukture.

Boleče pa zaznavam razpustitev far in s tem tudi prodajo cerkva predvsem v Nemčiji. Kar zadeva razpustitev far in ureditev pastoralnih centrov, je zaznavno tudi že v avstrijski Cerkvi. In tudi slovenska škofovska konferenca se je ukvarjala s to tematiko. Vzrok za tako postopanje je pojemanje nedeljnikov in pomanjkanje duhovnikov. In s tem sem tudi že pri Cerkvi tukaj na Koroškem.

Po naših farah smo vedno bolj soočeni s pojemanjem nedeljnikov. Cerkve se praznijo. Zavedam se, da ni samo tisti kristjan, ki hodi vsako nedeljo v cerkev, vendar brez srečanj farne skupnosti v nedeljo in samo povezava s to ustanovo ob velikih praznikih, krstu, obhajilu, birmi in pogrebu ne more biti zadovoljiva. Vsem, ki smo odgovorni za pastoralno delo, nam kot kaže, ni uspelo zadosti navdušiti ljudi, predvsem mladih za cerkev. Včasih imam občutek, da smo že resignirali. Pri tem se zavedam, da še vedno v nekaterih farah »gori ogenj«, predvsem zaradi zasluge prizadevnega župnika ali pa navdušeno pastoralno delavko oziroma navdušenega delavca. Kar se pa tiče pomanjkanja duhovnikov, pa skušajo problem rešiti z duhovniki iz drugih držav. Mislim, da to ni rešitev, ker le-ti pretežno prihajajo iz držav z drugo mentaliteto in drugim kulturnim ozadjem. Dodatno k navedenim vzrokom pride še neznanje jezika.

Pri tem razmišljanju, kaj pa zdaj, mi je v velikonočnem času prišla v roke knjiga opata Martina Werlena OSB. V svoji knjigi – »Prepozno – ZU SPÄT« kritično opisuje stanje v Cerkvi. Mnenja je, da se vedno bolj odtujuje od ljudi. Čuti je ohromelost odgovornih in stagnacijo v posredovanju evangelija kot veselo oznanilo. Predvsem pa osporava mnenje tistih, ki pravijo, da je še pet minut pred dvanajsto, torej še čas za prenovo. Ne pravi, da je čas potekel, nasprotno – pet minut po dvanajsti uri je. Torej prepozno! Ravno to je za opata izziv, da resignacija ni rešitev, temveč nasprotno. Ravno ker je čas potekel, je zanj edina opcija, da je potrebno vero znova »iznajti«, ker je nekajpomembnega za naše življenje. Zato je podnaslov knjige »Provokacija za Cerkev, upanje za vse«.

Mislim, da smokot kristjani smo izzvani, da se zavedamo tega svojega poslanstva. Da vodilni v farah zaznavajo še bolj talente ljudi v fari in jih nagovarjajo, jih motivirajo in ne nazadnje dajejo tudi možnost za delo. Prepričan sem, da je takih »voljnih« še vedno zadosti. Predvsem pa zaupamo in se damo voditi od tistega, ki ga oznanjamo.

Velik pretres pa je v škofiji povzročila premestitev škofa Schwarza v St. Pölten. Mediji so izkoristili priložnost, da so že pred selitvijo prinesli na dan stvari, ki jih je večina ljudi že poznala, o katerih pa se je samo govorilo in ne pisalo. Poletje na koroški cerkveni ravni je postalo še bolj vroče kot podnebje, ko je stolni kapitelj pustil preveriti stanje menzalnega dela škofije. Objavo te preiskave je Rim prepovedal. Neki Župnik je menil, da smo zopet zapadli v srednji vek, moje mnenje je, da je tako postopanje žal še danes realnost. Upam samo brez vednosti papeža Frančiška. Kako se bo zadeva razvijala zdaj, ko je bil določen salzburški nadškof za vizitatorja, pa bo prikazala prihodnost. Vsekakor tako postopanje od »zgoraj« povzroča veliko razburjenje in nerazumevanje pri ljudeh in to v škodo Cerkvi.

Kaj pričakujem za prihodnost? Želim si, da se kot krščeni bolj zavedamo svojih korenin. Avtentično in z veseljem živimo in oznanjamo »revolucijo«, ki jo je zanetil Jezus in ki ima posledice še danes. Pri tem pa tudi zaupamo, da je Bog z nami. Kako je dejal papež Frančišek letos pri božičnem sprejemu kurije: »Cerkev brez upanja bi bila grda.«

 

Monika Novak-Sabotnik

Ja! Življenje je!

Že nekaj let v adventnem času oblikujem koledarje za prihodnje leto, v katerem so ponatisnjene slike preteklega leta – magični trenutki ljubezni in globoke povezanosti, srečanja, izleti, praznovanja in prazniki … življenje v vsej polnosti, sproščeno in živahno, glasno in pisano, prežeto z otroškim smehom in nagajivimi kretnjami …

V teh dneh pišem tudi božične kartice … kartico za eno družino odložim, ker še ne najdem pravih besed in pravega voščila. Na 3. adventno soboto smo pokopali 18-letnega sina, ki je po grdi usodi umrl pri plezanju. Zame se je v teh dneh ustavilo moje še kako pisano in z energijo napolnjeno življenje. Kaj je res zame pomembno?! Kaj je res, res, res pomembno?! Ob grobu mladega Luca sem nenehno hodila z občutki sem in tja – sočustvovala in žalovala sem s starši in sestrama in s prijateljem, ki je bil z Lucom v zadnjih trenutkih, po drugi strani sem si predstavljala, kaj bi pomenilo, če bi morala sama pokopati enega izmed svojih sinov. Grozotna bolečina me je zajela in mi dala videti, da je življenje neizmeren dar, ki ga moramo hvaležno sprejeti in nežno negovati, pozorno živeti in z vso močjo uživati v polnosti ter zavestno oblikovati in sooblikovati v razsežnosti med solzami in smehom. Ustvarjeni smo iz ljubezni in za ljubezen, za srečo in veselje, za ustvarjalnost, za sproščenost in neobremenjenost. Ustvarjeni smo, da smo svoje sreče in svoje ljubezni kovačice in kovači in da kujemo in dajemo dobro. S pogledom na konec tako mladega življenja postajam vse bolj ponižna in se zavedam svoje omejenosti. Zrelativirajo se problemi in problemčki, v katere se zagrizemo in zavozlamo in se znajdemo v jamranju in samopomilovanju ali iskanju grešnega kozla, ki naj bi bil odgovoren za našo nesrečo. Ne! Nihče ne bo prevzel moje odgovornosti zame in nikomur je nočem dati. Za svoje dobro počutje sem odgovorna sama in za uresničitev svojih želja in hrepenenj sem odgovorna jaz.

V tej zavesti počasi potujem v mislih nazaj na začetek leta in najdem nešteto magičnih trenutkov, ki so me izoblikovali in so zapisani v mojem srcu.

Januar – sadovi življenja, kreativnost, ples in veselje

Novo leto 2018 sem skupaj s svojo družino in prijatelji pozdravila na zimskem dopustu. Malo za tem pa sem smela sooblikovati dva izjemna dogodka. Hrvatski bal na Dunaju je potekal v znamenju sodelovanja s koroškimi Slovenci in kot moderatorka sem doživljala barvit, s čudovito raznoliko glasbo prepojen ples. Kar dva dni zatem pa sem smela pri podelitvi Tischlerjeve nagrade v svoji lavdaciji počastiti Lenčko Kupper. V veliki hvaležnosti se klanjam pred njenim življenjem in sadovi notranje melodije srca.

Februar – čas se ustavi

Sredi snega, ledu in mraza smo praznovali življenje – rojstne dneve najinih dveh starejših sinov in rojeva se zavest, da življenje zmaguje, da življenje kljubuje vsemu mrazu in ledu.

Marec – čas posta: manj je več

V rahlo prebujajoči se naravi praznujem svoj rojstni dan in vsako leto me nosi morje dobre energije in želja družine, prijateljev in znancev. V tem mesecu pa sem, kot že nekaj let, uživala tudi post – 10 dni brez hrane, 10 dni zavestnega poslušanja sebe, 10 dni izstopa iz vsakodnevnega, 10 dni, ko postane manj več.

April – velika noč in neomajni JA življenju

Post se izteka v topel velikonočni ogenj. Ob goreči grmadi pozdravljamo veselo oznanilo vstajenja in zmage življenja nad smrtjo. Letos je prav na velikonočno soboto praznovala polokrogli rojstni dan moja mami in smo v krogu žlahte in prijateljev praznovali in se veselili – na zdravje življenju v vsej razsežnosti, na zdravje bogatemu življenju, na zdravje globoki povezanosti – veliki JA življenju.

Maj – materinstvo in očetovstvo – čas za družino

Veliki JA življenju je zame vedno tudi materinski dan, ki me povezuje z žensko močjo rojevanja in močjo ohranjevanja ognja. Okoli tega praznika ima rojstni dan moj mož Hanzi in tako praznujemo obenem tudi očeta in očetovsko in moško energijo. V srcu mi ostaja zajtrk, ki so jo na materinski dan in na očetovski dan z veliko skrbjo pripravili sinovi in tako izrazili polnost življenja in našo skupnost kot družina. Ko smo si podali roke in kratko zmolili, so se mi ulile solze sreče in hvaležnosti ter globoke ljubezni do mojih treh sinov. Hvala, Noa in Marko in Gabriel!

Junij – čas za naše učence in učenke

Junij je bil zame v znamenju zaključevanja šolskega leta. Ob 60-letnici Slovenske gimnazije smo za naše učenke in učence pripravili poseben gimnazijski ter športni dan. Živahnost in pisanost, veselje in navdušenost so bili neizmerni. Dan smo zaključili s slovesno akademijo. Učence in učenke smo počastili in izpostavili njihove uspehe na šolskem prazniku. Še dolgo je odmevala ta lepa energija in povezanost med nami.

Julij & avgust – oddih in čas za dušo

Počitnice sem uživala ob srečanjih z žlahto in prijatelji v lahkotnosti poletja. Z družino smo uživali jezero, gore, planine, kulturo, kulinariko, zgodovino, tuje kraje. Med drugim sem brala knjigo »Mit dem Herzen atmen« Arnolda Mettnitzerja, ki me je globoko zajela. V svojih izpiljenih stavkih in mislih izklesava resnično bistvo življenja: vse, kar delaš, delaj s srcem. Dovoli, da te vodi srce.

September – nov začetek in skok v neznano

Moj začetek novega šolskega leta je bil poseben, kajti učenke in učence 1C-Kugyevega razreda spremljam kot razredničarka. Bistro in pestro in zelo intenzivno smo se začeli navajati na novo skupnost.

Oktober – ob TEBI postanem vse bolj JAZ

Pisana jesen je v šolah zelo zahtevna. Vsi marljivo delajo in se učijo. Učimo pa se tudi drug ob drugem in izoblikujemo svoj JAZ. Zavedam se, koliko neverjetno velikih in majhnih korakov je potrebnih, koliko nežnih pogledov in pozornega poslušanja je potrebno, ko spremljam mlade.

November – biti srečen, kljub nesrečnim in nerešenim odnosom

Da bi še bolj pozorno lahko podpirala učenke in učence v njihovem medsebojnem in osebnem dozorevanju, sem začela z 2-letno izobrazbo mediacije. Ob naših šolanjih se je izcimilo dejstvo, da smemo biti srečni, kljub (še) nerešenim in nesrečnim odnosom ali težavam. Ne morem takoj in docela rešiti in razrešiti vsega!

December – vse se zaokroži

Sredi praznično okrašenih hiš in mest, vseh teh lepih luči, sredi svetlikajočih se zvezdic in angelov, sredi pričakovanja božične noči in praznovanja z družino je umrl mladi Luca. Njegova smrt me kliče, da sem na sveti večer zavestno in močno objela svoje tri sinove, moža, mamico, sestro in dve nečakinji in jim povedala, kako zelo jih imam rada in kako srečna in hvaležna sem, da jih imam ob sebi. V mislih sem objela vso ljubo žlahto, vse prijateljice in prijatelje, moje učenke in učence, kolegice in kolege in se veselila, da skupaj hodimo po poti življenja in drug ob drugemu postajamo vse bolj JAZ in v omejenem času med rojstvom in smrtjo neskončno ljubimo. JA življenju!

 

Politika: Rudi Vouk

Politični pogled nazaj

Čeprav gre za politični pogled nazaj, začnimo s kulturo: Florijan Lipuš je prejel veliko državno nagrado za umetnost, Maja Haderlap je bila slavnostna govornica pri državnem aktu ob stoletnici republike. Marjan Štikar je bil nagrajen za razstavo »Geodetski urad«, ker je bila eden od najboljših prispevkov v letu spominjanja, Ziljsko štehvanje in Ziljske noše so prišle na Unesco seznam zaščitene nesnovne kulturne dediščine. Kjerkoli nastopajo slovenski pevci, najsi bo Danica ali Smrtnikovi bratje, dvorane so nabito polne. Glasbeniki, likovni ustvarjalci, igralci so uspešni kot še redko prej. Zdi se, da smo priča bujnemu cvetju slovenske kulture v deželi, če kdo ne bi vedel drugače, bi ne verjel, da gre za ustvarjanje pripadnikov majhne manjšine.

Če pa si ogledamo politično dogajanje med koroškimi Slovenci, se je treba bati, da je pravkar opisani kulturni razcvet labodji spev. Smo namreč priča trdnemu spanju. Seveda, v Pliberku so postavili manjkajoče dvojezične table, tudi v drugih občinah nekatere kažipote, ki so manjkali že leta. Tudi Glasbena šola bi naj dobila nekoliko več mest (čeprav potem še vedno ne bo tam, kjer bi morala biti, če bi uresničili prvotne obljube). Ampak sicer? Novice izhajajo le še sporadično, pa nas niti toliko ni, da bi zaradi tega škandaloznega krčenja slovenske medijske oskrbe zagnali vik in krik. Nekateri uradi se kar norčujejo iz zahtev po uporabi slovenščine kot uradni jezik, pa očitno nikogar ne moti. V politični javnosti se koroški Slovenci ne pojavljajo več – in če, potem na napačnem mestu in z napačno vsebino, glej afero Aula. Kdor vpraša mladino, za kakšne vsebino stojijo NSKS, ZSO in SKS, mladina tega kratko malo ne ve – kljub temu pa si še vedno privoščimo luksuz treh organizacij. Bliža se stoletnica plebiscita, pa še nismo napisali nobenega seznama, kaj je tisti minimum, ki ga od naše države pričakujemo do te obletnice.

Na Koroškem smo imeli volitve. Prepričljivo in tudi zasluženo jih je zmagal deželni glavar Peter Kaiser. Pod njegovo vlado je Koroška postala pomirljivo normalna dežela. Drugače pa je to na zvezni ravni. Avstrijskemu kanclerju je uspelo priti na naslovno stran mednarodnih magazinov »Time« in »Newsweek«. Kdor je bral poročila o tem, dobi občutek, da so Avstrijci celo ponosni na to. Vendar je Sebastian Kurz prišel tako daleč z utemeljitvijo, da prinaša ekstremno desnico v mainstream, da ji torej pripravlja pot kot neke vrste Janez Krstnik lažnih fašističnih mesij. Dejansko, če si ogledamo bilanco, je Avstrija kot predsedujoča Evropski uniji odklonila migrantski pakt OZN in s tem metala polena pod noge tistim, ki skušajo na civiliziran način usmerjati migrantske tokove. Pod pretvezo, da mora biti bolj atraktivno delati kot prejemati socialno pomoč, je prišlo do znižanja socialne pomoči, od česar so prizadeti predvsem otroci in mladoletni, kot da bi oni lahko opravljali kakšno delo. Notranji minister je skušal pod politično kontrolo spraviti tajno službo in zagrozil kritičnim medijem zapostavljanje. Čeprav je število prosilcev za azil letos tako nizko, kot z izjemo leta 2010 že od 2008 naprej ne več, imamo še vedno mejne kontrole. Mejne kontrole samo proti Sloveniji so stale 20 milijonov evrov, zasačili pa so 10 ilegalnih prestopnikov, torej 2 milijona evrov za enega ilegalnega prestopnika meje – več kot dobi slovenska manjšina iz Avstrije letne podpore.

Očitno pa to Avstrijcev ne moti, vlada v javnomnenjskih raziskavah še vedno uživa podporo, kot bi si jo prejšnje vlade lahko samo želele. Tudi ignoranca do znanosti tu nič ne moti. Najsi bo ignoriranje negativnih učinkov tobaka, naj si bi dosti hujša ignoranca do klimatskih sprememb, glede katere je šele nedavno vicekancler Strache menil, da dvomi, da gre za človeško delo. Omenil je, da je bila Sahara še v času Rimljanov zelena, pri čemer se je zmotil samo za pičlih pet tisoč let, ampak kaj politike po kovu gospoda Stracheja zanimajo fakti.

S tem je v dobri družbi, od predsednika Trumpa do novega brazilskega predsednika Bolsonara, ki se hoče lotiti krčenja deževnega gozda. Človeška neumnost je neskončna. Ampak čeprav počasi se vendarle vedno spet začne uveljavljati tudi pamet. Večina Britancev medtem obžaluje Brexit in morda do tega ne bo prišlo. V ZDA je vsaj dom predstavnikov dobil novo demokratsko večino, tako da predsednik ne bo mogel početi več vsega, kar se mu zdi. V Evropi imamo 2019 volitve, upajmo, da se bo uveljavila pamet.

 

Ivan Klarič

Tudi Jože in Marija sta bila begunca

Poti si izbiramo sami, veliko nam jih je danih, ne da bi si jih želeli.

Podobe dreves hitijo mimo avtomobilskega okna.

Po tej cesti sem se velikokrat peljal še v jugoslovanski vojni. To je bila zelo nevarna pot. Nikoli nisi vedel, kdo te bo ustavil in kaj se bo zgodilo. Tokrat je drugače. Lahko opazuješ pokrajino. Nasproti ti prihajajo avtomobili. Na tiste čase spominjajo le še zapuščene hiše z razbitimi okni in zaraslimi dvorišči. Poti do hiš se ne vidi več.

Bog ve, kdaj so domačini zadnjič zaklenili vrata in odšli kot begunci od tod. Le ti žalostni prizori spominjajo na to, da so tu nekoč živeli ljudje.

Prispemo v Veliko Kladušo. Na velikem travniku ob potoku šotori. Skupina ljudi se preriva za obleke, ki so jih ravno delili prostovoljci.

K nam pristopi moški in razlaga: »Bil sem že v Nemčiji. Vrnil sem se po svojo družino, toda sedaj nas ne pustijo več nazaj.« V njegovih očeh čutiš nemoč in prošnjo: »Pomagajte!«

Otroške oči prestrašeno zrejo v kamero. Odšel bom v hotel, oni pa bodo ostali tu v negotovosti, prepuščeni samemu sebi.

V centru mesta mladi begunci posedajo po parku. Odpravljajo se na pot v Nemčijo.

Zbere se jih skupina, pridejo k nam. Svoje težave nam želijo povedati v kamero, da bi jih slišalo čim več ljudi. Pripovedujejo, kako jih hrvaška policija pretepa, kažejo modrice po delih telesa.

»Kroatische polis bumm, bummm.Telefon kaputt.« Kažejo nam razbite telefone. »Kroatien nicht gut, Slowenien nicht gut, Germani ist gut.«

Velikokrat so poskušali prestopiti mejo, a vselej so jih ujeli in vrnili nazaj.

»Poskušali bomo tolikokrat, dokler nam ne bo uspelo,« pravijo.

Skupina odide. Bog ve, kje so. Jim je uspelo? Noči so hladne, pot pred njimi je še dolga.

Bihač

Ob reki Uni v nedokončani zgradbi brez vrat in oken se ilegalno zadržujejo mladi fantje. Spijo po tleh na betonu, brez sanitarij. Umivajo se v reki. Razmere, v katerih živijo, niso vredne človeškega življenja. V drugem delu mesta podobna zgradba brez oken in vrat. Šotori po sobah in hodnikih. V njih družine z majhnimi otroki. To je uradni zbiralni center Rdečega križa.

Vsak dan prihajajo novi ljudje in otroci.

Je to mogoče, da se vse to dogaja v 21. stoletju pred vrati Evrope?

Šest mesecev pozneje

V Veliki Kladuši na travniku ni več šotorov. V prazni tovarni so naredili zbirni center. Na dvorišču so postavili velik šotor. Razmere so vsaj na zunaj uredili. Nekateri prihajajo, drugi odidejo neznano kam.

Sredi dvorišča na tleh sedi mlajši moški in uživa obrok, ki ga je pravkar prejel. Vsak grižljaj spremlja majhen kuža. Begunec pusti malo hrane v krožniku, vanj nadrobi koščke kruha in ga da lačnemu psičku.

Tudi v Bihaču so zdaj razmere bolj urejene. Odprli so dva zbirna centra. Enega v zapuščeni tovarni, kjer je okrog tri tisoč ljudi, drugega v praznem hotelu, kjer so nameščene družine. Otroci gledajo risani film. Prihaja Miklavž, pozdravlja otroke, ki mu navdušeno mahajo nazaj. Mnogi so prvič videli tega dobrega moža z rdečo kapo in sivo brado. Napeto gledajo risanko do konca. Nato začnejo iz rol toaletnega papirja in vate izdelovati Miklavža, ki so ga pravkar spoznali v za njih novem svetu.

Kdo so ti ljudje, ki jih imenujemo begunci, emigranti, ki jih obsojamo, sovražimo, od katerih se čutimo ogrožene, s katerimi nas strašijo politiki in se delajo kot zaščitniki pred njimi? A so to ljudje, taki kot smo mi, ki so nič krivi morali zapustiti svoje domove in se podati na to kalvarijsko pot. Z bolečino v srcu iščejo miren prostor na tej zemlji, kjer bi lahko mirno živeli. Za tistih nekaj, ki prihajajo sem s slabimi nameni, ne smemo obsojati vseh. Spomnimo se Marije in Jožefa. Pomislimo, kako bi ju sprejeli, če bi danes potrkala na naša vrata.

Kultura: Veronika Kušej

Kultura, kotiček (zavetišče), ki nas hrani z besedo, mislijo in sliko

 

Kulturno ustvarjanje ima neprecenljiv velik pomen. Ostri nas v tem, da smo radovednejši, da smo bolj kritični in da se razvijamo. Če pogledamo zgodovino, lahko trdimo, da kot narod nismo preživeli ne zaradi naravnih danosti, ne vojaške moči, ne ekonomske preračunljivosti, temveč zaradi besede in svojega duha.

Smo edini narod na svetu, ki kulturi, ob Prešernovem dnevu, izraža spoštovanje.

Čeprav ima kultura pri nas pomembno mesto, smo kljub vsemu velikokrat soočeni z nerazumevanjem kulturnega dela. Krajšanje in pomanjkanje finančnih sredstev na žalost prepogosto privede k temu, da določenih projektov ne moremo izvesti ali ne izvesti tako, kot bi si to želeli. Politične oblasti se bi morale zavedati, da so kulturne ponudbe neprecenljiv doprinos k poživitvi regije in pomemben prispevek pri reševanju problematike odseljevanja. Tam, kjer se ljudje počutijo dobro, tja radi zahajajo, tam so doma.

Imamo srečo, da so pri naših društvih še osebe, ki se razdajajo in živijo za kulturo, ki se ne sprašujejo o plačilu, temveč živijo za idejo. Prav zaradi njih lahko uživamo nešteto prireditev, ki bogatijo naše kulturno življenje.

Kaj vse se je dogajalo 2018?

Nekaj izvrstnih koroško-slovenskih umetnikov, ustvarjalcev je bilo za svoje delo nagrajenih: Florjan Lipuš je prejel veliko avstrijsko državno nagrado, Janko Ferk deželno nagrado za liriko. Prejemnici letošnjih pospeševalnih nagrad za likovno umetnost in za film, ki ju podeljuje dežela Koroška, sta bili umetnici Nataša Sienčnik in Andrina Mračnikar. Za posebne zasluge na področju svobodnega kulturnega ustvarjanja je bilo nagrajeno društvo Rož.

Prav Slovensko prosvetno društvo Rož se je letos, v spominskem letu 2018, 80 let po priključitvi Nemčiji in sto let po koncu prve svetovne vojne, kot eno izmed redkih društev, z razstavo »Vermessung/Meritev«, spomnilo obletnice anšlusa marca 1938.

Leto je bilo tudi zapisano znamenitemu pesniku in pisatelju Ivanu Cankarju. Glasbeni recital »Brezčasnost Ivana Cankarja« je bil del osrednjega kulturnega praznika v ORF Teatru v Celovcu.

Tudi pevsko in glasbeno je bilo leto pestro, MePZ Danica je navdušil z novim koncertom »Danica mav drhač 2«, Kvintet Donet je predstavil prvo zgoščenko z domačimi pesmimi, Voxon navdušuje z a capella festivalom, ...

Prava poslastica, ki v kulturni prostor na Koroškem vnaša svežino, pa je vsakič mednarodni lutkovni festival CIKL CAKL v Šmihelu, ki bo naslednje leto praznoval 20-letnico obstoja.

V Železni Kapli je nastal prvi samostojni kabaret, ki ga je napisal Jože Blajs. Avtor razmišlja o morebitnem festivalu slovenskega kabareta.

SPD Šentjanž, z Martinom Moschitzem na čelu, se trudi, da bi tudi profesionalno slovensko gledališče na Koroškem dobilo mesto, ki mu pripada. Meseca oktobra je Teatr Šentjanž s koroško-slovenskimi igralci navdušil s predstavo »25 udarcev«.

Velik poklon in moje osebno navdušenje pa velja mladini, za katero neštetokrat pravimo, da samo »buli« v svoje mobilce in da je pasivna ter se ne odziva na družbeno življenje.

Aktivni in uspešni so na več področjih: na gledališkem, lutkovnem, glasbenem, filmskem in literarnem – če upoštevam le kulturo.

Ali je to natečaj pisanja »pisana promlad«, ki ga organizira Volbankova ustanova skupaj s KKZ in SPZ, ali filmski projekt ISKRICA Miha Dolinška – ki je postal pravi pojem v naši kulturni sceni.

In gledališke predstave, ki gledalce navdušujejo s svojo raznolikostjo po izpovedi, žanru in stilu.

Splošno trdim in vem, da je ustvarjanje z mladimi izrednega pomena. Vsi smo lahko zelo hvaležni, da so med nami osebe, ki so pripravljene prevzeti odgovornost za rast kulturnega podmladka.

Vse te kulturne dejavnosti približujejo mladini slovenski jezik, kar je nedvomno velikega pomena.

Za otroke in mladino pa so najbolj pomembna prijateljstva, ki nastanejo.

To jim daje občutek varnosti, to jih povezuje in zato se tudi po maturi, ko študirajo, radi vračajo domov.

Dokler bo ostalo tako, bomo tudi v prihodnje lahko doživeli in zaužili cel kup kulturnih poslastic.

Pripravil Vincenc Gotthardt