Post je postal moderen. Vsak ve za zdravstveno vrednost posta, da koristi mojemu telesu, če se vzdržim alkohola, sladkarij in preveč mesa. Bolje se počutim, če telesa preveč ne obremenjujem, če mu dam čas oddiha in izgubim odvečne kilograme. Povrhu pa še bolj ustrezam idealu, ki je pač danes v vitki liniji. Mislim, da ni slabo, da se danes mnogi postijo in pri tem mislijo bolj na telesno zdravje, dobro počutje in lepoto. Dobro je, da si tudi v tem pogledu smemo kaj privoščiti.

Seveda pa je krščanski post nekaj več: tu je telesni post sredstvo, ki naj privede človeka do spoznanja božje volje, ki je v njem, do duševne širine in srečanja s Kristusom. Post naj me naredi rahločutnega za pomembna življenjska vprašanja. Če čutim, da mi telesno kaj manjka, morda zaznam tudi duševno praznino, duševno pomanjkanje. 

Post naj me najprej postavi pred vprašanje: »Kdo sem?« – Mene še nikdar ni bilo in me nikdar več ne bo. Jaz sem tako enkraten, da še približno ni podobnega na vsem svetu. Torej mora moje bivanje imeti pomen, smisel. Kaj je moja naloga, moje poslanstvo? Za koga ali za kaj je moje življenje dobro? Kako najdem v sebi te vrline, te dobre lastnosti, ki mi dajo čutiti enkratnost mojega življenja, in kako jih morem uresničiti? Dobro počutje se poraja le, če vem, da morem kaj dati od sebe, da kdo od mene kaj hoče. 

Živimo v času in predelu sveta, kjer si domala vse lahko privoščimo: 28° v stanovanju, jagode sredi zime, meso vsak dan, lepa in topla oblačila in še marsikaj. Le redko se vprašujemo, kaj s svojim konzumom povzročamo. Ne živimo vsak sam zase, živimo v skupnosti ljudi, živimo v svetu, ki je prav tako enkraten kakor naše življenje. Koliko surovin potratim s svojim načinom življenja? Koliko uničujem s tem, da hočem vedno vse in takoj imeti? Če namenoma stradam, se mi morda odpre tudi čut za tiste, ki vedno stradajo in morda ravno zaradi tega, ker jaz tako dobro živim. Mi živimo, kakor da za nami ne bi bilo nikogar več. Človek je socialno bitje in more preživeti le, če živi obzirno. Življenjski stil zahodne civilizacije, h kateri spadamo tudi mi, je povsem brezobziren. 

Končno naj me post privede v globino mojega bistva: Od kod prihajam in kam grem? Sveto pismo že na svojih prvih straneh poudarja, da smo ustvarjeni po božji podobi. Torej nosimo Boga v sebi, na sebi. Kje je v meni ta božja slika, kje je v meni upodobljen Kristus kot božja ikona, po kateri uravnavam svoj korak? Post pomeni zame postati odprt, senzibilen za Kristusa, ga ne poskušati potisniti na kako polico, ampak se z njim soočiti, da njegov križ ne izgubi svoje moči, kot pravi apostol Pavel. 

Post naj me naredi rahločutnega za pomembna življenjska vprašanja.

Krasne besede v tej zvezi sem našel pri upokojenem profesorju za dogmatiko v Salzburgu Gottfriedu Bachlu: 

Jezus iz Nazareta pa hoče na svojem križu ostati grd. Ni nam ga treba več braniti proti sumu, da pospešuje veselje do trpinčenja samega sebe, krvoločnost. To bi bil sedaj lahko kvečjemu izgovor pred pogledom, ki naj bi ga vzdržal. Les, na katerem visi, je kol v pokrajini ljudi, ob katerem se lomijo trendi. Pobožnosti, ki jih lahko sproži, če, osvobojen iz statusa kulturnega in verskega pohištva, vzbudi pozornost, so po svoji naravi nemirne. Prekinjajo, spravljajo iz ravnotežja, zaposlujejo, so želo nemira k upanju, da je več s človekom, kot je vtis v lepem videzu. 

Križ stoji v zemlji, zrcali kruto in ravnodušno naravo, spominja na vojno, ki v njej vlada, ki jo ljudje radi posnemajo, ker utegne biti brutalnost čisto naravna, in sredi nje je puščica upanja. 

Ugodno ali neugodno kaže vsem, česar ni mogoče spolirati, smrt, trpljenje, izgubo duše, vso šminko uničujočo usodo minljivega človeka. Jezus preprečuje izgovor, da je človeško zaznavanje prešibko, da ne sega do bede množic, da se hitro utrudi ob velikih številih. Vedno bo kdo bližnji in to je dovolj. 

Ostra risba prekrižanih vislic lomi izgubljajoči se pogled, ki vse z vsem pomeša, se ukvarja s premagovanjem zgodovine s primerjanjem in seštevanjem. Treba je imenovati, reči Jezus, in vsako posamezno ime posamič zraven. 

Obešeni Jezus sugerira, naj vidimo razpoke v polirani koži družbe, kaže na tiste, ki si ne morejo privoščiti stylinga, je za uboge in umrle sveta znamenje imena in obraza, obljuba, da niso odpisani. 

Zoper diktaturo zabave, požrešni hedonizem oči spominja Jezusov križ na to, da so življenjski trenutki, iz katerih se ne da nič narediti. On je zvesta priča, edini v celotni verski pokrajini, ki tako stoji na nemogočem kraju in pravi »stoj«: ne razlagati, ne utemeljevati, ne uživati, ne buljiti, ne živeti naprej, ne razreševati, ne uporabljati, ne opevati, ne opravičevati, ne se izgovarjati, ne izpodrivati, ne smukniti mimo. Njegova pozornost prodira skozi tančice, forme in funkcije in išče dihajočega, golega človeka. Če grem mimo njega, vem vsakokrat, on me ne bo nikoli uporabil, on vidi. 

Jurij Buch (priloga Post, 2010)