Približuje se konec šolskega leta, otroci se že zelo veselijo počitnic, prav tako pa si bodo od intenzivnega dela oddahnili tudi učitelji in učiteljice, zato v tej številki Nedelje predstavljamo ljudskošolsko učiteljico iz Globasnice Anjo Greiner, ki je spregovorila o njenih še povsem svežih učiteljskih izkušnjah.

Za Anjo Greiner, dvojezično učiteljico na Mohorjevi ljudski šoli, je bil prehod iz študentskih klopi v razred zelo hiter. Stara je 22 let, marca je zaključila študij na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, nato je nekaj dni po zaključku že začela poučevati. Prihaja iz Globasnice, poleg učenja pa se v prostem času sprosti na kolesu in razvija tudi svoje umetniške talente – zelo rada namreč riše. 

Delo z otroki ji je blizu že od nekdajin tako se je precej spontano odločila tudi za pedagoški študij. Ima dva mlajša brata in tudi v njenem sorodstvu je veliko otrok, med katerimi se je od nekdaj dobro počutila in se z njimi rada igrala. Prav tako je v preteklih letih že sodelovala na Otroškem dnevu in na Tednu mladih umetnikov na Rebrci. Že dolgo je vedela, da ima otroke res rada, prav s temi aktivnostmi je dokončno ugotovila, da si želi, da pedagoško delo postane njen poklic, ki ga zdaj z veseljem opravlja. 

Učiti je začela sredi šolskega letain se je morala kar naenkrat znajti v povsem novi vlogi, zato ji priprave na pouk še vedno vzamejo ogromno časa. Po nekaj mesecih je že bolj samozavestna, veseli jo tudi, da jo imajo otroci radi in da jo spoštujejo, prav tako pa sama zelo uživa pri delu z njimi. V njenem razredu je 15 učencev tretjega razreda. Tudi v naslednjem šolskem letu bo isti razred obdržala in že ima veliko novih idej za nadaljnje aktivnosti. Njeni učenci so mešana skupina, prihajajo pa iz Avstrije, Slovenije in še iz nekaterih drugih držav. To poleg kulturne pestrosti s seboj prinese tudi jezikovno raznolikost in pa večjo obremenitev za učiteljico – za vsako uro mora Anja Greiner pripraviti vsaj dve pripravi, da zadosti raznolikemu znanju otrok. Na Mohorjevi ljudski šoli delajo po imerzijskem modelu jezikovne kopeli, kar pomeni, da daljše časovno obdobje ostanejo v enem jeziku in imajo dnevno menjavo nemščine in slovenščine. Meni, da ta način otroci zelo dobro sprejemajo, saj se s tem oba jezika uporabljata v življenjskih, pomembnih situacijah, in ne samo v okviru pouka.

Anja Greiner meni, da mora šola poleg posredovanja učne snovi posredovati tudi vrednote. Otroke je treba naučiti, kako naj ravnajo med seboj, jih spodbujati, da se dobro razumejo, še posebej pa sta pomembna red in organizacija – za mlajše je pomembno, da vedo, katere zvezke naj uporabijo, kam naj kaj zapišejo, kako si naj uredijo šolsko torbo … Te stvari zvenijo preprosto, ampak so bistvene, da se otroci kasneje na višji stopnji bolje znajdejo. 

Velik poudarek že v ljudski šoli dajejo branju– Anja Greiner pravi, da na leto preberejo osem knjig, od tega štiri knjige v nemščini in štiri v slovenščini, skupaj radi obiskujejo šolsko knjižnico. Nekateri učenci berejo že debele knjige, druge pa zaenkrat še bolj zanimajo slikanice. Otroci so različni in to je treba upoštevati ter razumeti. 

Tudi sama je vesela, da so ji starši posredovali slovenščino in da je bila deležna dvojezične izobrazbe vse od vrtca pa do gimnazije, njeno izobraževanje se v malo spremenjeni, obrnjeni obliki še vedno nadaljuje. V prihodnosti si želi ostati v svojem poklicu, ker pa se v prostem času še posebej rada ukvarja z risanjem, razmišlja tudi, da bi združila izkušnje pri delu z otroki ter umetniško žilico in se lotila ilustriranja kakšne otroške slikanice. 

Maja Urbanc