Organisation / Organizacija

Nedelja

Pogovor z Jožetom Marketzem

Dežela Koroška pri svoji politiki ne sme pozabiti na 10 do 20 odstotkov ljudi, za katere skrbi Caritas.

Pogovor z ravnateljem koroške Caritas Jožetom Marketzem
Pogovor z ravnateljem koroške Caritas Jožetom Marketzem

Na deželno politiko ste. naslovili pismo, v katerem opozarjate na teme, kot so delovni trg, revščina, integracija, nega in stanovanjske razmere. Kaj vas je nagibalo, da ste napisali politikom to stališče Caritas?

Jože Marketz: Tematiki revščina in delo v koroškem volilnem boju sploh nista bili nagovorjeni. S pismom smo želeli opozoriti na 10 do 20 odstotkov ljudi v naši deželi, za katere smo zagovorniki, da bi pri načrtovanjih in gradnji Koroške ne pozabili nanje. Deželni glavar nam je v prijaznem pismu zagotovil, da bodo te teme upoštevali pri njihovih načrtovanjih. 

 

Koroška Caritas kot dobrodelna organizacija se vedno znova postavi na stran zapostavljenih in revnih. Kakšno vlogo igrate kot zagovornik teh ljudi v družbi in politiki? Imate občutek, da vas slišijo?

Jože Marketz: Upam, da. Bolj zanimivo je, v kakšni meri upoštevajo tisti, ki oblikujejo našo družbe, te naše izjave. Vidijo nas v zagovorniški službi in od nas pričakujejo, da se oglašamo. Čeprav smo v zadnjih dneh slišali po Avstriji tudi kritike na račun Caritas, češ da smo veliko podjetje in nismo na strani malih. S 1000 uslužbenci je koroška Caritas seveda podjetje, ki mora v svojem delovanju ravnati kot podjetje – to pa predvsem na področjih nega, otroško varstvo in osebe s posebnimi potrebami. Biti podjetnik v današnjem času ni lahko, ker je pritisk od vseh strani vedno večji. Kot podjetje poznamo tudi tisto situacijo, da moraš ljudi odpustiti in postanejo brezposelni. Po drugi strani pa Caritas veliko sodeluje z delovnim uradom in skupaj skrbimo za delo beguncev in oseb, starih nad 50 let. Tu vidimo, kakšne so potrebe. V Avstriji imamo v zadevi dela dobre številke, imamo dobro konjunkturo, gospodarstvo raste. Ugotavljamo pa, da število delovnih mest ne narašča tako, kot bi si želeli. Število brezposelnih je še vedno zelo visoko. Ta družbeni problem bi morali rešiti skupno. Sprašujem se, če nas odgovorni v politiki res poslušajo oziroma so na strani tistih, ki nimajo dela. Trenutna tendenca je, da se tem ljudem daje vedno manj. Iz naših svetovanj pa vemo, koliko stane življenje in vemo, da od tega, kar dobijo, ne morejo živeti, in ti ljudje pridejo k nam po pomoč. 

 

Pred nekaj dnevi je minister za finance predstavil finančni načrt za prihodnji dve leti. Na mnogih področjih želi varčevati – delovni trg, socialno področje, matere samohranilke. Kaj takšno varčevanje pri ljudeh, ki so ogroženi zaradi revščine ali malo zaslužijo, pomeni za Caritas?

Jože Marketz: Prvo pravilo zanje je, zmanjšati dolgove. Vsak od nas si to želi. Tudi pri našem delu z ljudmi je to velik problem. Toda kako želi nova vlada zmanjšati dolge? Jemati začnejo dejansko pri tistih, ki imajo najmanjše dohodke. Na področjih z velikimi dohodki pa tega ni videti. Drugo njihovo pravilo je pospeševanje delovne zmogljivosti. Podpore so bile doslej namenjene ljudem, ki sistema vedno večjega pritiska na delovnem mestu, vedno večje zmogljivosti niso zmogli. Sedaj pa bodo dobili dodatek tisti, ki so že doslej veliko zmogli. Nova vlada stavi predvsem na ljudi, ki so podjetni, pri svojem delu veliko zmorejo in so uspešni. Vsi vemo, kako velik je pritisk na delovnem trgu – marsikdo tega ne zmore. Bojim se družbe, ki bo vedno bolj razdvojena. V tem razrednem boju pa revni nikoli ne zmagajo.

 

Caritas v svoji skrbi za ljudi ne gleda samo na ljudi doma, temveč v veliki meri podpira tudi ljudi v deželah v razvoju. Tudi na tem področju želi nova avstrijska vlada krajšati podporo. Kakšne misli vas obidejo, ko to slišite?

Jože Marketz: Naša družba postaja vedno bolj egoistična. Vedno manj je zanimanja za bližnjega, ki je dostikrat tudi daljni, po krščansko rečeno pa naš brat in sestra. To je evropski in ameriški trend. Več ko ljudje imajo, manj delijo. Poznamo tudi izjeme, da nekateri bogati darujejo tudi velike vsote. Dejansko velja pravilo, da bogati ne deli, raje zapre meje, da ne morejo ljudje na begu več k nam. Teoretično želijo pomagati ljudem tam, kjer živijo – v praksi pa ne pomagajo. V predvolilnem boju so to obljubili, sedaj pa hitro pozabili. Evropa noče sprejeti držav, kot sta Kosovo ali Albanija, v svojo razmeroma bogato skupnost. Izgovarjamo se na kriminalnost, ki bo po teh ljudeh večja. Pri tem pa pozabljamo na gospodarsko kriminalnost, ki je veliko večja, o njej pa nihče ne govori. 

 

Od lanske jeseni ima koroška Caritas novo predsedstvo in pravila, ki predvidevajo tudi članstvo. Kakšno naj bi bilo takšno članstvo? Kdo je lahko član in kakšne so njegove naloge oz. tudi pravice? 

Jože Marketz: Leta 2021 bomo obhajali 100-letnico koroške Caritas. Ustanova je nastala kot povezujoča zveza številnih sestrinskih in meniških skupnosti in dobrodelnih društev. Po drugi svetovni vojni in z ravnateljem Viktorjem Omelkom je narasla v veliko dobrodelno institucijo in samostojno pokriva več področij. Po prvotnem zgledu želimo postaviti našo ustanovo na široke temelje in vabimo skupnosti, društva, fare in posameznike, da postanejo člani Caritas. To ni samo denarni prispevek, v večji meri želimo nagovoriti ljudi, da se zanimajo za naše delo. Pri našem delu se velikokrat obračamo na katoliške fare in jih prosimo za pomoč. Ljudje so zelo radodarni in za to finančno pomoč smo zelo hvaležni. 

 

Tudi na Koroškem je žal preveč ljudi, ki so prizadeti zaradi revščine. Prizadeti skušajo prikriti revščino. Tu bi bile lahko v pomoč fare oz. farni sodelavci, ki dobro poznajo svojo okolico. Kakšno sodelovanje si želi koroška Caritas s farami, da bi lahko pomagali tem ljudem? 

Jože Marketz: Vemo, da je težko zaznati revščino in pravilno odreagirati. Izhajamo iz tega, da bi nekatere fare začele delovati po zgledu Caritas. Na vasi potrebujmo pozorne ljudi, ki zaznajo revščino. Za to delo je potrebno veliko strokovnosti – to pa imajo naši sodelavci. Zanimivo je, da se ljudje v stiski obračajo na občine, le-te pa jih pošiljajo k nam v Celovec. Želimo si, da bi to delo prevzele fare, župnijski svetniki ali farni krožki, ki čutijo kot Caritas in zaznajo potrebe. Naši strokovni svetovalci pa bi jim pomagali pri nadaljnjem delu. Pri koroški Caritas imam trenutno 700 prostovoljnih sodelavcev, ki pa vsi sodelujejo v centrali. S tem načrtom želimo pridobiti sodelavce po farah, ki se pri svojem delu lahko zanesejo na strokovno pomoč sodelavcev Caritas. Ozračje v družbi postaja vedno bolj hladno do revnih, zato moramo skupno pomagati in v takšnem sodelovanju lahko gradimo solidarno Koroško. 

 

Micka Opetnik