Organisation / Organizacija

Nedelja

Oseba v žarišču: Joško Wrolich

SAK, tamburaši in jaz – to je eno

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Joško Wrolich (foto: Gotthardt)

Sedi za staro mizo pred staro pečjo v nekdanji gostilni Pušnik v Ločah. Ko omeni svojo babico Nežo Pušnik, ki ji je hvaležen za vzgojo, vsako besedo in nasvete, se zdi, da je zavrtel čas nazaj. Zdi se, kot bi kot otrok sedel v prostoru, v katerem se je pogovarjal z babico, jo opazoval pri delu v gostilni in prisluhnil pogovoru ljudem, ki so se zbirali v gostilniški izbi. Joško Wrolich se spominja svoje babice, ki je vse delala z veliko ljubeznijo. »V srce mi je vsadila ljubezen do vere in do domačega slovenskega jezika. Ona mi je s svojim zgledom pokazala pravo pot. Ona je bila tudi tista, katere vztrajnost me je pripeljala na Slovensko gimnazijo.«

Joško Wrolich je te dni praznoval svojo 70-letnico. Med pogovorom vstane, pogleda v lonec z juho, prav tako v peč, kjer se peče pečenka. Nekaj njemu najbližjih oseb je povabil na praznovanje rojstnega dne. »Ti prostori so del moje življenjske zgodbe,« pravi. Na vprašanje, katere so bile v njegovem življenju hude zareze, pogled najprej usmeri na fotografijo nad mizo, nato pa je najhujša bolečina tudi že izrečena. »To je bila smrt mojega ljubljenega sina Kristijana leta 1996. Tri leta smo se borili proti smrti in ji končno podlegli. To je močno črna senčna zadeva. Toda Bog mi je smrt nadoknadil z dvojčicama Katarino in Barbaro.« S tem odgovori na vprašanje po senčnih straneh življenja. Dlje se zadržuje na sončnih straneh. Srečen je, da se je smel šolati v Slovenski gimnaziji, spominja se »skrbi mojega župnika Josipa Ogrisa«, na gimnaziji ter v domu pa pedagoškega dela Franceta Cigana. Veliko zadovoljstvo in veselje je občutil, ko je ustanovil Slovenski atletski klub. »Zdravko Inzko je novoustanovljeni nogometni klub prijavil pri koroški nogometni zvezi, igralce sem izbral jaz.« Prav tako mu je v zadovoljstvo oživitev Slovenskega prosvetnega društva Jepa-Baško jezero in ustanovitev Tamburaškega ansambla Loče. V zadovoljstvo mu je tudi njegova kariera kot učitelj in ravnatelj na ljudski šoli v Bekštanju. »Lahko rečem, da sem izbral pravi poklic, v katerem sem bil 40 let srečen.«

Da, Slovenski atletski klub in Joško Wrolich »sta eno in isto« in del njegovega življenja. To je tudi razvidno na njegovi tablici avtomobila: VL SAK 70. Niso pozabljeni prvi nastopi Slovenskega atletskega kluba leta 1970. »Nič ni pomagalo biti najboljši, nekateri sodniki in koroška javnost niso akceptirali slovenskega nogometnega moštva. Tako je bilo zdaleč najboljše moštvo na Koroškem prikrajšano za vstop v višji razred.«

Veliko vlogo v njegovem življenju igra tudi kulturno ustvarjanje. To delo nosi pomembno ime: Tamburaški ansambel Loče. »Tamburaši opravljajo dve tretjini kulturnega dela v društvu. Ta skupina je ponesla ime Slovencev ob Baškem jezeru v svet. Od Dubrovnika do Prage in od Ženeve do Frankfurta. Prav tamburaši zagotavljajo, da del naše mladine govori slovensko.«

Do vprašanja, kaj mu je pomembnejše, SAK ali tamburaši, ne pridem, ker medtem že pravi: »Tako SAK kot tamburaši so mi srčna zadeva.«

Kdor se sreča z Joškom Wrolichom, ne more mimo vprašanja o sožitju na Koroškem. Ugotavlja, da je beseda sožitje deset let po Haiderjevi smrti dobila pravo podobo. Časi, ki jih je še doživel kot učitelj, ko je moral šele kako paziti, »da staršem nisi ponudil kakega vzroka za umetno razburjanje,« so mimo. Bolj ga skrbijo razprtije med koroškimi Slovenci. »Eno samo vodstvo – tega si želim. Da bo do tega prišlo, sem prepričan, ker imamo v vodstvu naših treh organizacij pametne glave.« Če pogleda na svojo družino, je ponosen na to, da je mogel posredovati ljubezen do slovenske besede in vere. Veseli se vnukov Milana in Noa, ko ju vidi ministrirati.

Osebno je zanj pomembno zdravje. Rad kolesari in dela v gozdu. Z lesom se ukvarja vsak dan in gleda, da je okrog hiše dovolj lesa za zimo. Jošku pa Wrolichu ni sveta samo nedelja. Svet mu je tudi vsak četrtek – kolesarski dan. Sedem »penzionistov« se poda s kolesi odkrivat bližnjo okolico. Zadnjič je to bila proga: Loče–Trbiž–Kranjska Gora–Trbiž–Loče. Spet 77 kilometrov več na kolesarski progi Joška Wrolicha.

Vincenc Gotthardt