Drabosnjak si ga kot igralca v svojih igrah ne bi mogel bolje zamisliti. V njem je nekaj apostola Janeza v Pasijonu, nekaj je »bratra« v Izgubljenem sinu in nekaj pastirja v Pastirski igri. Toda Hanzi Dragaschnig, Drabosnjakov komedijant, ki je vse te vloge igral, ima v sebi dosti drugih značilnosti, ki iz njega naredijo enkratni lik, ki ga živi v svojem 60 let dolgem življenju. Če bi Drabosnjak živel in pisal danes, bi bil Hanzi Dragaschnig dobra osnova za kako novo vlogo. Morda bi napisal pri navodilih za opis lika tudi stavek: »Na ovratniku srajce nosi majhno pozlačeno skulpturo.«

Toda pustimo ugibanja. Ostanimo v sedanjosti, 60 let po rojstvu Hanzija Dragaschniga in 250 let po rojstvu Drabosnjaka. Drabosnjak že dolgo spremlja Hanzija Dragschniga. Igral je v njegovih igrah in spoznaval njegovo delo tudi, ko je z lopato in krampom pomagal pri nastajanju Drabosnjakovega doma na Kostanjah. Od Hanzija Lesjaka je nato leta 1991 prevzel tudi predsedstvo Slovenskega prosvetnega društva Drabosnjak in bil predsednik do leta 2005. Lani je v Celovcu ob proslavi 250-letnice rojstva Andreja Šusterja Drabosnjaka poslušal tudi Rajme od mlinarja in bil vesel, da stopa ta »poredni paver« v središče slovenske literarne pozornosti. Da na Koroškem nikdar več ne bo pozabljen, za to je soodgovoren tudi sam pri urejanju Drabosnjakovega doma in igranju njegovih iger.

Po poklicu je Hanzi Dragschnig revizor in zna pogledati za številke. Zaveda se, kako dragocena je bila odločitev staršev, da so ga poslali na Slovensko gimnazijo, »saj je bila izobrazba te pomembne ustanove odskočna deska za poznejše poklicno življenje«. Kot revizor nekdanje Zveze in sedaj Posojilnice je spoznaval številke in odkrival za njimi življenjske zgodbe ljudi in se pri tem naučil predvsem eno: »Nekaj govorijo številke. To je ena stran. Spoznati pa je treba tudi drugo stran. Ob številkah sicer prideš do zaključka, ampak to še ni popolna resnice. To je tako kot v življenju, včasih šele pozneje spoznaš, da kakšno spoznanje ni bilo vedno pravilno spoznanje.«

Vse življenje je Hanzija Dragaschniga spremljalo umetniško ustvarjanje. Začelo se je z igranjem v Drabosnjakovih igrah. Na Slovenski gimnaziji se je po 5. razredu odločil za likovno vzgojo, začel prebirati biografije umetnikov in v njih opazil tudi fotografije figur. Ko je začel delati na Zvezi, je stanoval z več mladimi v skupnem stanovanju. Takrat je spoznal nemškega umetnika, ki je prinesel s seboj figuro iz voska. »Ta figura mi je bila tako všeč, da sem se odločil tudi sam poskusiti z voščenimi figurami.« Med temi poskusi ustvarjanja lastnih figur je še spoznal posebne ozke in izredno izpovedne figure Alberta Giacomettija. Več ni potreboval in od takrat ga spremljajo na poti umetniškega ustvarjanja voščene figure. Nekako po letu 2000 se je figuram pridružilo še slikarstvo. V središče svojih slik je postavil egipčansko kulturo. S samostojno razstavo leta 2007 na Posojilnici v Bilčovsu je predstavil te svoje slike. Domov ni nesel nobene, vse so našle nov dom.

Umetniško ustvarjanje je zanj pomembno zato, ker gre tu za igranje s fantazijo. »Pri slikanju in oblikovanju figur se podajam v proces. Ne morem ga kontrolirati in na koncu prinaša neskončno zadovoljstvo nad nastalim. Če se v to ne bi podal, tega, kar je nastalo, ne bi bilo.« Umetniško ustvarjanje je del njegovega življenjskega gesla »Carpe diem – uživaj dan«. Drugi del življenjskega gesla zaznamuje vsakdanje življenje: vsak dan oblikuje tako, da ga lahko zaključi z zadovoljstvom. Ne pozablja tudi tega, kar so mu dali na življenjsko pot starši: spoštovanje do podedovanega. Del tega je tudi skrb za ohranjanje domače slovenske govorice. Za to je skrbel Dragaschnig kot kulturni delavec prej v društvu na Kostanjah in odkar se je preselil v Kotmaro vas, je dejaven v tamkajšnjem društvu. V preteklih letih je na Koroškem zaznal večjo spoštovanje do slovenskega jezika in tako je še bolj prepričan, »da bo slovenski jezik na Koroškem vedno živel«.

Tako bo morda tudi lažje za nekaj časa zapustiti Koroško in se podati v okrog 8200 kilometrov oddaljeni Ulan Bator v Mongoliji. Časa bo imel dovolj tudi za odkrivanje novih motivov za umetniško ustvarjanje, saj se bo podal na pot zelo počasi. Štiri do šest mesecev bo že potreboval, je prepričan, saj se bo odpravil na pot s starim traktorjem. Tako je pač, Drabosnjakov komedijant je odkril nov hobi. In še na naslednje je opozoril: »Drabosnjak in slovenska kultura mi bogatita življenje«.

Vincenc Gotthardt