Ni si mislil, da bo kot nekdanji civilnik kdaj razlagal o zbirki orožja, pravi Manfred Tolmaier o svojem poklicu. Na gradu Ostrovica kot turistični vodič deluje 19 let, delo ga zelo veseli in zdi se, da mu je ta služba pisana na kožo.

Ko je opravljal tečaj za turističnega vodiča »Austria Guide,« je ravno takrat v Tinje poklical last-nik gradu Ostrovica iz rodbine Khevenhüller in se pozanimal, ali zna kdo od tečajnikov slovensko. Ko se mu je Manfred Tolmaier prišel predstavit, so ga na gradu takoj sprejeli na delo. Služba na gradu, ki sodi med najslikovitejše v Avstriji in se kot biser dviguje nad pokrajino, je pestra. »Na grad grem zjutraj vedno peš, skozi 14 obrambnih vrat, da preverim pot. Preden pridejo gostje in skupine, urejam muzej,« je povedal Tolmaier, ki zvečer grad zapusti kot zadnji. Ob tem ima nekaj zanimivih prigod. Veliko zanimivosti je doživel tudi pri skupinah, ki jih vodi. »Čedalje več skupin prihaja iz Kitajske,« pravi in zato je vesel, da se je že pred petnajstimi leti učil kitajščine in jih lahko pozdravi z nekaj kitajskimi besedami.

Njegovo vodilo je, da je vsak človek enkraten, zato se vsaki skupini posebej prilagaja, jih skuša nagovoriti v njihovem jeziku in prilagodi tudi razlago. »Če opazim, da se zelo zanimajo, grem bolj v globino.« Da pa lahko govori suvereno in vpleta mnogo zanimivosti ter da zna odgovoriti na vsa vprašanja, se mora veliko izobraževati. In to dela z velikim navdušenjem. Veselje najde v branju in v potovanjih, tako združi prijetno s koristnim. Eno izmed njegovih najljubših mest je Praga, ki jo obišče skoraj vsako leto. Večkrat obišče tudi Dunaj, kjer živijo nečakinji in nečak, tudi te obiske pa izkoristi za to, da se nauči kaj novega. Na dunajski univerzi ga je še posebej navdušil kip Josefa Stefana, ki je bil rojen v Žrelcu pri Celovcu. Nekaj časa ga je navduševala tudi igra, saj je rad sodeloval pri igralski skupini v domačem društu SPD Radiše.

Ko Manfred Tolmaier pripoveduje, se takoj opazi ogromna količina znanja in iskreno zanimanje za svet blizu in daleč. Bližnjo okolico odkriva tudi s svojim avtom citroënom 2CV, ki je bolj znan kot spaček, a ga je kar sam preimenoval in mu nadel ljubkovalno ime. Z njim se rad udeležuje srečanj oldtimerjev. Svoj prosti čas pa najraje preživlja s sorodniki, z veliko hvaležnostjo in občudovanjem govori o svoji pokojni mami, o zelo aktivnem očetu ter o obeh sestrah in njunih družinah, s katerima je zelo povezan.

Veseli ga, da lahko velikokrat vodi skupine v slovenščini. Skupina od najbolj daleč, ki jo je lahko pozdravil na gradu Ostrovica, je prihajala iz Nove Zelandije, iz države, ki jo je tudi Manfred Tolmaier že obiskal in mu je ostala v najlepšem spominu. Prav tako čudovite spomine ima na prehojeno pot Camino, za ta podvig se je odločil po branju knjige Paula Coelha.

V času opravljanja civilne službe pri Rdečem križu se je naučil, da je vsak človek ranljiv. To sedaj upošteva tudi pri svojem poklicu, kjer ima vedno stik z ljudmi. Trudi se, da jim ne bi samo posredoval podatkov, ampak da bi v gradu doživeli pristnost in sprejetost. Če ljudje to začutijo, je za Manfreda Tolmaierja najlepše darilo – kot mu je tokrat po končanem vodenju rekla udeleženka skupine: »Hvala, da ste nam polepšali dan.«     
                                                                                                                                    Mateja Rihter