Tokrat se je novinarka Darka Zvonar Redan znašla na drugi strani: tokrat ni spraševala, temveč je odgovarjala na vprašanja Nedelje. Povod je izid njene knjige »Celovški pogovori«, v kateri je zbrala pogovore s koroškimi Slovenkami in Slovenci, ki jih je imela v časopisu »Večer«. Dragocenost teh pogovorov je v tem, ker se v njih razkrivajo manj znane strani osebnosti, o katerih se zdi, da tako ali tako že vse vemo. Z Darko Zvonar Predan smo se pogovarjali o tem, kako gleda na svoj poklic in pri tem seveda pristali tudi pri njenih srečanjih s koroškimi Slovenkami in Slovenci.

Koroška vam je dobro znana, dobro poznate tudi osebnosti iz slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Postavljali ste jim vprašanja in jih pustili pripovedovati. Če povzamete srečanja s temi osebnostmi, kakšne vizije lahko koroški Slovenci razvijajo? Kakšne morajo, da slovenski jezik na Koroškem ne bo postajal vedno tišji?

Darka Zvonar: Naj začnem z besedami Miklove Zale: »Umreti nočemo.« V najinem pogovoru o slovenski skupnosti na Koroškem jih je uporabila zdaj že pokojna Marija Inzko iz Sveč, potem ko je z izkušnjami svojih častitljivih 92 let pribila, da so nekoč ljudje bolj skrbeli drug za drugega, danes pa vsak gleda bolj nase, in da so v takšnih razmerah ljudje tudi do kulture bolj brezbrižni. »Pa vseeno, kot pravi Miklova Zala: umreti nočemo,« je sklenila najin pogovor in tako poudarila pomen vitalizma. Brez njega seveda ne more preživeti nobena skupnost, tudi slovenska ne. Reči moram, da sem željo po preživetju narodne skupnosti in slovenskega jezika zaznala pri slehernem od svojih koroških sogovornikov, resda večinoma v paketu z bolj ali manj upravičeno bojaznijo, kako bo. Prevelika poenostavitev bi bila najbrž deliti intervjuvance na optimiste in pesimiste, a naj v tem okviru izpostavim dva, seveda tvegajoč, da delam krivico številnim drugim nič manj zanimivim: škofa Jožeta Marketza, prepričanega, da bo, tudi če bo še dolgo živel, na Koroškem vedno našel slovensko druščino in da se boste koroški Slovenci najbrž še malo bolj kot doslej navezali na Slovenijo, kar bi bilo tudi prav, in pa pisatelja Florjana Lipuša, ki ugotavlja, da teži razvoj k izbrisu slovenščine iz koroške javnosti in da so dvojezične table v resnici nagrobni napisi za umirajočo slovensko skupnost.

Lipuševa strašna izkušnja, ko so mu, otročku, gnali mater v taborišče, govori o tem, kako močno človeka zaznamuje otroštvo, kako pomembna je družina. Ganile so me njegove besede: »Če mi je že mati šla v izgubo, njen jezik mi ne bo, njegova usoda je v mojih rokah.« Zato se mi zdijo pobude, kot je tista z naslovom Slovenščina v družini, izhajajoče iz prepričanja, da niti vrtec niti šola ne moreta dati otroku tistega, kar dobi doma, vredne posebne pozornosti. V družini se začneta oblikovati narodna zavest in samozavest, tudi jezikovna, seveda pa pomena šole ne gre podcenjevati. Kot pravi eden mojih intervjuvancev, Tischlerjev nagrajenec Matevž Grilc: »Šola in gospodarstvo sta ključna.« Po njegovem bi bilo treba slovenščino obdržati v šolah tudi na sekundarni stopnji ali pa naj se na dvojezičnem območju spet vsi učijo oba jezika, z žalostnim dejstvom, da je od slovenskih podjetij ostala na Koroškem v bistvu samo še Mohorjeva, pa bi si morali vsi beliti glavo. Strinjam se z njim, ko pravi, da trenutno dobro ozračje, naklonjeno slovenski narodni skupnosti in slovenščini bolj kot nekoč, koroških Slovencev ne bi smelo uspavati. Ker na mladih svet stoji, se mi zdi zelo pomembno pomlajevanje slovenskih društev oziroma organizacij, pa tudi krepitev stikov oziroma izmenjav mladih med obema državama, Avstrijo in Slovenijo.

V družini se začneta oblikovati narodna zavest in samozavest, tudi jezikovna, seveda pa pomena šole ne gre podcenjevati.

Srečevali ste se s Slovenkami in Slovenci, ki sodijo v skupni slovenski kulturni prostor. Sami ste s Slovenci v različnih državah, da se slikovito izrazim, živeli skoraj pod isto streho. Kako zelo ste čez nekaj mesecev začeli morda že tudi enako razmišljati kot oni? Ali drugače: kaj vas je presenetilo na primer pri koroških Slovencih? Kaj občudujete?

Darka Zvonar: Živeti z nekom, kot pravite, pod isto streho, pomeni, vsaj zame, deliti z njim skrbi in veselje, žalost ob zdrsih in radost ob uspehih. Ne bi govorila o enakem razmišljanju, bolj o uspešnem poskusu vživljanja v položaj pripadnika manjšinske skupnosti, o želji razumeti njegov položaj, njegove stiske in strahove. Spominjam se svojega prvega tržaškega intervjuvanca, pisatelja Dušana Jelinčiča, ki mi je govoril o zamejskem viktimizmu, torej o tem, da se manjšina strašno rada postavlja v vlogo žrtve, češ, mi ubogi zamejci, vsi nas zafrkavajo, namesto da bi bila sama bolj dejavna in bi udarila po mizi. Razumevajoče sem mu prikimavala. A ko mi je pred kratkim moj dobri znanec iz matične Slovenije, ki je prebral moje Tržaške in Celovške pogovore, kar mu seveda štejem v dobro, mimogrede navrgel nekaj v slogu, kaj le bi radi ti tvoji manjšinci, ki samo tarnajo, kakšne žrtve so, sem bila v njihovem oziroma vašem imenu naravnost užaljena. Prav nič nežno sem ga zavrnila, da nima pojma oziroma da nima pravice obsojati, ker stvari premalo pozna, saj ni nikoli imel priložnosti vživeti se v položaj manjšinca. Vsekakor imam sama to možnost, ki mi jo je ponudilo življenje, za posebno darilo usode, za božji dar, za katerega sem neizmerno hvaležna. Po vseh teh letih in izkušnjah življenja s Slovenkami in Slovenci zunaj matice lahko rečem, da znameniti izrek pokojnega pesnika Cirila Zlobca, da je lepo biti Slovenec, ni pa lahko, za vas manjšince še posebej drži. Sploh tisti drugi del »ni pa lahko« ...

Pri koroških Slovencih me je bolj kot presenetila očarala vaša živa, pestra in kakovostna kulturna dejavnost. Tako rekoč vsak konec tedna sva bila v tistih na srečo še nekoronskih letih z možem v dilemi, kam, na katero kulturno prireditev oditi, zavedajoč se, da si prav vsaka zasluži pozornost. Kaj bi bila avstrijska Koroška brez bogate kulture koroških Slovencev, res ne vem in iskreno si želim, da bi vam to pošteno prizna(va)lo še več vaših avstrijskih sodeželanov. Zase pa lahko rečem tole: če sem se že v svojih tržaških letih začela živo zavedati pomena slovenstva, ki je za nas v matici samoumevno in zato marsikdaj premalo cenjeno, mi je bivanje na Koroškem to zavedanje le še pomagalo utrditi, poglobiti.

Vse svoje življenje ste dejavni kot žurnalistka. Kako hodite s prtljago tega življenjskega stila skozi svet? Kakšno življenje je to? Je to samo opazovanje ali se vas je kdaj lotil tudi občutek, pravzaprav bi morala biti v politiki, da bi lahko kaj spremenila?

Darka Zvonar: Novinarstvo je zame res način življenja. Še ko sem se v Sloveniji, pri mariborskem Večeru, novinarsko in uredniško ukvarjala s težavno notranjo politiko, mi je bilo le v zelo redkih trenutkih žal, da sem ga izbrala za svoj poklic. Ko se je mož, sicer moj novinarski kolega in v vlogi odgovornega urednika Večera v prvem desetletju po osamosvojitvi Slovenije tudi moj šef, odločil za prestop v diplomacijo, sem se dokončno prepričala, da bi težko imela lepši poklic, saj sem lahko povsod, kamorkoli sva odšla, svoje delo opravljala še naprej. Mislim, da se vlogi diplomatove žene in časnikarke nikakor ne izključujeta, ampak lepo dopolnjujeta. K sreči so moža diplomatske poti vodile v kraje, še posebej zanimive za bralce mojega časopisa: Trst, Beograd, Celovec. Navsezadnje to velja, čeprav morda v manjši meri, tudi za Skopje oziroma Severno Makedonijo, nekoč najjužnejšo republiko skupne jugoslovanske države, kjer mož že skoraj leto dni opravlja službo slovenskega veleposlanika.

Nikoli nisem sodila med tiste kolege, ki mislijo, da je dolžnost novinarstva postavljati in odstavljati oblast, sem pa bila vedno zadovoljna, če sem z zanimivimi intervjuji in zgodbami bralcem širila obzorje, še bolj pa, če sem s svojim pisanjem pomagala šibkim, odrinjenim, neslišanim vsaj priti do besede. Na določen način sodijo v to kategorijo tudi narodne manjšine, zato sem na svoje tržaške in celovške pogovore, zbrane v knjigah, res ponosna. Seveda sem predvsem opazovalka in poslušalka, tudi politika in politiki me zanimajo zlasti kot predmet opazovanja in novinarske obdelave. Želji, da bi v politiki aktivno sodelovala, sem bila še najbližje pred prvimi demokratični volitvami v Sloveniji, ko se je svet za nas čudežno postavljal na novo. Da sem s peresom, nekoliko arhaično rečeno, lahko sodelovala pri tistem čudežu, se mi zdi danes še eno darilo usode, še en privilegij. Takrat so me vabile, a ne dovolj močno, tudi sirene politike, kasneje nič več. Novinarska beseda je resda počasi izgubljala svojo moč, čeprav ne mislim, da jo je dokončno izgubila, še bolj pa je politika, vsaj v Sloveniji, izgubljala spoštovanje in ugled, tako da je danes težko zvleči vanjo tudi koga z veliko močnejšo željo po političnem udejstvovanju od moje. Pa tudi, več kot dovolj stara sem za zavedanje, da bi morda politika bolj spremenila mene kot jaz njo.

Še enkrat o vašem poklicu novinarke. Kaj vas pri tem delu osrečuje? V čem je čar tega poklica?
Darka Zvonar: Osrečuje me že samo spoznavanje novih krajev in ljudi, predvsem slednjih. Tako kot še kdo imam tudi sama raje ljudi kakor mesta, zato je intervju tudi moj najljubši novinarski žanr, pa naj gre za pogovor z bolj ali z manj znanimi sogovorniki, vsakdo ima, sem prepričana, svetu kaj povedati. Čar moči, ki jo imaš kot novinar, da daš glas tudi drugače neslišnim, zapostavljenim, pa sem že omenila.

Pa poglejva še v knjigo Celovški pogovori. V središču so osebnosti iz vrst koroških Slovenk in Slovencev. Pravzaprav so to vse osebnosti, o katerih je marsikdo prepričan, da o njih že vse ve. Vendar vam je uspelo v teh pogovorih izvedeti stvari, ki še niso tako znane. Kako težko je izvedeti od znanih osebnosti kaj novega?

Darka Zvonar: Včasih je res težko, včasih pa se zgodi kar samo od sebe, po čisti sreči, čeprav zanašanje na srečo ne more in sme biti potuha za lenobo, za to, da se ne bi dobro pripravil na pogovor, se temeljito poučil o sogovornici ali sogovorniku, preden se ob pozornem poslušanju prepustiš spontanim vprašanjem. Pomembno se mi zdi tudi, da intervjuvanec začuti tvojo zdravo, iskreno, dobronamerno radovednost, zanimanje za sočloveka. Sploh se mi zdi, da naj novinar, ki nima sposobnosti empatije in se noče ali ne more vživljati v sogovornika, raje zamenja poklic.

Pomembno se mi zdi tudi, da intervjuvanec začuti tvojo zdravo, iskreno, dobronamerno radovednost, zanimanje za sočloveka.

Vaša ocena, da mi je uspelo izvedeti tudi kaj manj znanega o znanih, mi seveda močno godi. Upam, da ne smrdi preveč po napuhu, če povem, kako ponosna sem bila, ko mi je kar nekaj Korošcev po intervjuju z enim mojih prvih celovških sogovornikov, zdaj že pokojnim Francetom Vrbincem, tudi Tischlerjevim nagrajencem, ki je izčrpno in iskreno spregovoril o svojem begunstvu in o svoji močno vijugasti življenjski poti nasploh, reklo: »Tako dolgo je že med nami, pa tega in onega o njem sploh nismo vedeli.«

Kako vam osebno gre, če se s kom prvič srečate ob pogovoru? Kako hitro se je mogoče navaditi drug na drugega? In je mogoče vedno vprašati vse, kar si želite? Kje so meje?

Darka Zvonar: Nekoč mi je nekdo iz (para)psiholoških vod rekel, da sem prišla na svet zato, da razveseljujem ljudi. No, kot novinarka sem jih večkrat tudi jezila, domišljam pa si, da premorem, in to res ni kakšna moja posebna zasluga, kar nekaj talenta za navezovanje stikov z ljudmi. Rada govorim, še raje pa poslušam. Svoj ego, čeprav s to samohvalo morda zdaj sama sebe demantiram, znam postaviti globoko v kot in nikoli se nisem imela za središče sveta. Seveda pri svojem novinarskem delu naletiš na takšne in drugačne ljudi, a ta hip se ne spomnim nobenega sogovornika, ki mi ga ne bi uspelo pripraviti do kolikor toliko sproščenega pogovora. Rada bi verjela, da je tako zato, ker ljudje začutijo mojo dobronamernost. Vprašaš lahko seveda vse, sama se pri tem ne obremenjujem s samocenzuro, je pa seveda pomembno, kako vprašaš. Tudi odgovora seveda ne dobiš vedno, četudi si še tako vztrajen, a nič hudega, vredno je poskusiti, a tako, da se sogovornik še bolj ne zapre. Meje pa ... seveda je glavna meja spoštovanje osebe in njenega dostojanstva. Za dobro zgodbo ni vredno ubijati in teptati človeka, čeprav nekateri moji kolegi menijo drugače.

Veliko ste v zadnjih letih po svetu. Kako vam gre pri iskanju domovine?

Darka Zvonar: Res, veliko sem po svetu, a se povsod precej družim s Slovenkami in Slovenci. Tudi zdaj v Severni Makedoniji sem jih našla, zbrane okrog treh slovenskih društev pa še kje, tudi to je košček domovine. Sicer pa mi domovine ni treba iskati, vem, kje je, in po vseh teh selitvah se že veselim, da se bom čez poldrugo leto spet ustalila doma, kjer me poleg hčerke in sina čakajo tri odraščajoče vnukinje. Malo pa se tudi bojim, kajti v ušesih mi odzvanjajo besede še ene moje koroške sogovornice, po rodu Kranjčanke, režiserke Alenke Hain, ki mi je v intervjuju priznala tole: »Če v slovenskih časopisih berem o političnih in gospodarskih zdrahah, si na žalost večkrat rečem, dobro, da nisem več v Sloveniji.« Moram priznati, da jo povsem razumem.

Darka Zvonar Predan: Celovški pogovori. Mohorjeva družba 2020 (Serija SMART tourist – SPread The Karawanks)

Pogovarjal se je Vincenc Gotthardt.