Po razpadu Avstro-ogrske monarhije in ob koncu prve svetovne vojne je kancler Karl Renner s Karlom Seitzem in prelatom Johannesom Hauserjem pred množico ljudi pred parlamentom na Dunaju razglasil republiko. Več o tem dogodku in o spominskem letu najdete na spletni strani www.oesterreich.100.at.

100 let manjšina

Točno pred 100 leti, z ustanovitvijo Republike Avstrije, smo koroški Slovenci postali manjšina. Pred tem so, čeprav razdeljeni na razne kronovine, vsi Slovenci stoletja dolgo delili usodo Habsburške monarhije. Tudi če so zmagovalci 1. svetovne vojne Republiki Avstriji prepovedali ime »Nemška Avstrija«, se je Avstrija tako obnašala. Temu ustrezna je bila v prvih 20-ih letih republike tudi manjšinska politika – praktično je ni bilo. Manjšinska določila v Državni pogodbi iz Saint Germaina so zagotavljala samo najosnovnejše pravice, da ljudje namreč sploh smejo med seboj govoriti slovensko. V takratni Evropi to niti ni bilo samoumevno, kot so npr. pretrpeli rojaki v Mussolinijevi fašistični Italiji. Pogajanja o kulturni avtonomiji so propadla, ker so se Slovenci zbali nacionalnega katastra, ki ga je zahtevala koroška vlada. Nacisti so tudi brez katastra točno vedeli, kdo so Slovenci, ko so načrtovali, da bi vse izselili.

V 2. republiki so bila doslej pravzaprav le tri obdobja, ko se je zdelo, da Avstrija morda misli zares z uresničevanjem manjšinskih pravic koroških Slovencev. Prvo obdobje je bilo po vojni tja do avstrijske Državne pogodbe, ko je Avstrija morala dokazovati, da se pošteno vede do koroških Slovencev in da zaradi tega ni nobenega razloga za spreminjanje meje, kot je to zahtevala Jugoslavija. Pravzaprav to obdobje tudi ni trajalo 10 let, temveč dejansko samo, dokler je Tito še imel Stalinovo podporo. Dobili smo obvezno dvojezično šolstvo, Avstrija je priznavala, da se je koroškim Slovencem v 1. republiki, zlasti pa v nacistični dobi, godila krivica. Da bi dobili kaj več, so koroški Slovenci zapravili tudi sami s tem, da smo postali politično razcepljeni in se odpovedali kandidaturi pri prvih deželnozborskih volitvah, v nadaljevanju pa nastopali kar z dvema konkurenčnima listama. Ker ni bilo slovenskega zastopnika v deželni vladi in deželnem zboru, v letih, ko bi bilo verjetno mogoče izposlovati nekatere pozitivne stvari, na odločilnih mestih ni bilo potrebnega političnega pritiska. To prvo obdobje se je končalo z ustanovitvijo koroškega Heimatdiensta, šolskimi štrajki in odpravo obveznega dvojezičnega šolstva. Prva možnost, trajno zagotoviti dvojezični značaj južne Koroške, je bila zamujena. Spremenjeni veter so zelo dobro razumeli tudi ljudje, kot kaže dramatični upad števila koroških Slovencev od ljudskega štetja 1951 do ljudskega štetja 1961 – v samo 10-ih letih naj bi se cele občine ponemčile, Zilja skoraj kompletno, ampak tudi severnejše občine v okrajih Celovec-dežela in Velikovec. Kot danes vemo, je bilo to ponemčenje, ki se je očitno zgodilo šele po državni pogodbi, bolj ali manj dokončno.

Drugo pozitivno obdobje so bila leta od približno 1968 do 1972. Malo nekaj novega vetra, za katerega stoji leto 1968, je privelo tudi na Koroško. Po eni strani so prvi absolventi Slovenske gimnazije poskrbeli za več samozavesti, po drugi strani pa so bili tako na Dunaju, kot tudi v Celovcu, pripravljeni vsaj poskusiti z uresničevanjem 7. člena Državne pogodbe. Ta kratka doba se je končala v Ortstafelsturmu 1972, kancler Kreisky je kapituliral pred nemško nacionalnimi silami na Koroškem, novi deželni glavar Wagner pa je ubral politično linijo, o kateri lahko trdimo, da je šele omogočila kasnejši vzpon Haiderja. Radikalizacija manjšinskega konflikta je poskrbela za to, da so tisti, ki niso bili posebej narodno zavedni, prenehali govoriti slovensko.

Tretja pozitivna doba so bila leta od konca prepirov okoli dvojezične šole leta 1988 do pristopa Avstrije k EU leta 1995, z nekaterimi utrinki še tja do leta 2001. Avstrija je uresničila nekatere dolgoletne zahteve, npr. Dvojezična trgovska akademija ali uvedba slovenskih televizijskih oddaj, koroški Slovenci so mislili, da se bo dalo iz sosveta narediti pozitiven inštrument za dogovarjanje o nadaljnjih korakih, po osamosvojitvi Slovenije je vladala določena evforija, da je odpadel razlog za »koroški prastrah«, proces pristopanja k EU pa je tudi v manjšinski politiki poskrbel za pripravljenost razmišljati v evropskem duhu. Tudi tokrat smo možnosti do določene mere koroški Slovenci z neenotnostjo zapravili sami, odhod dobrohotnih politikov na zvezni in deželni ravni in prihod svobodnjakov na oblast v Celovcu in na Dunaju pa sta pomenila konec tudi tega obdobja. Ustavno sodišče je z razsodbami še do leta 2000 oz. 2001 ostalo pri pozitivni liniji, potem pa je tudi ustavno sodišče začelo počasi jemati nazaj to, kar je že prisodilo – glej primer Škocjan.

Zanimivo je, da je prvo manjšinsko določilo, ki ga je prostovoljno sklenila Avstrija, namreč državni cilj o priznavanju k avtohtonim manjšinah v 8. členu Zveznega ustavnega zakona, služil pomirjevanju Evrope, da nova avstrijska črno-modra vlaga ni tako huda, kot mislijo. Vseh ostalih določil manjšinske zaščite Avstrija ni sprejela prostovoljno, temveč so rezultat mirovnih pogodb in izvedbenih zakonov k njim. Vendar tudi na državni cilj se v realnosti odtlej nihče ni skliceval več. Naslednji avstrijski zakon, ki je bil sprejet na tem področju, namreč novela Zakona o narodnih skupnostih iz leta 2011, je služil samo temu, da z določili v ustavnem rangu onemogoči dejansko izvajanje 7. člena. Koroška pa je z uvedbo nemškega deželnega jezika in ohlapnim prepisovanjem tako in tako veljavnega državnega cilja v novo koroško ustavo tudi za dolga leta zamudila možnost, da bi sama naredila kaj več. Pri nastopu druge črno-modre vlade pomirjevanje Evrope s kakšnimi simboličnimi gestami ni bilo več potrebno, saj se je velik del Evrope nalezel tega avstrijskega duha.

Ljudskih štetij v stari obliki medtem ni več, zadnji rezultati iz leta 2001 so pokazali, da so bili koroški Slovenci v zgodovini Republike Avstrije dobesedno zdesetkani. Medtem jih je minila tudi borbenost, s katero so v primerjavi z drugimi manjšinami še izstopali do pred nekaj leti. Še vedno diskutiramo o uresničevanju že več kot 60 let starih določil, do tega, da bi se spraševali, kaj potrebuje manjšina za preživetje v 21. stoletju, niti ne pridemo. Tudi če je na kakšnem področju še tako očitno, da trenutne ureditve niso ustrezne, od manjkajoče zakonske ureditve za dvojezične vrtce do končanja dvojezičnih šolskih karier že po ljudski šoli, od neučinkovitega, ker na mini-sodišča omejenega dvojezičnega sodstva do diskriminatornih ureditev glede uradnega jezika v Dobrli vasi in Škocjanu, od škandaloznega nefinanciranja slovenskega tiska do zastopstvenih struktur, ki si tega naziva niti ne zaslužijo, javnega posluha te teme ne dosežejo več. Celo med koroškimi Slovenci niso več prezentne, tako da ne čudi, da se v zavesti politikov večinskega naroda niti ne pojavlja več misel, da bi bil morda kje kakšen problem odprt.

Kljub temu, prvih 100 let kot manjšina smo preživeli. Ravno ob 100-letnici Republike nameravajo umetniki po vsej Evropi začeti z razglašanjem Evropske Republike. To bi bila verjetno tudi edina realistična možnost, da bo slovenska manjšina prestala tudi drugo stoletje, ker bi Evropska Republika morala dokončno prenehati z nacionalistično politiko. Žal trenutna avstrijska vlada hodi v ravno nasprotno smer.

Avstrija s svojo zgodovino v pozitivnem in negativnem smislu in s svojimi narodnimi skupnostmi, ki v malem še zrcalijo multietnično Avstro-Ogrsko, bi imela potencial postati vzor manjšinske zaščite in iniciator evropskih manjšinskih ureditev, kot jih je zahtevala iniciativa Minority Safepack. Avstrija bi tudi imela potencial in gospodarsko moč, pozitivno vplivati v smer tesnejšega povezovanja v Srednji Evropi. Namesto tega pa je Avstrija ravno v času predsedovanja EU tista, ki podaljšuje mejne kontrole s Slovenijo, ki do zadnjega mogočega trenutka izkorišča možnost omejitev za svobodo opravljanja storitev s Hrvaško, ki uvaja diskriminatorne predpise na področju družinskih doklad za državljane EU, ki z absurdnimi sankcijami za kršitve nerazumljivih birokratskih predpisov skuša ščititi svoj trg in je poleg ZDA predsednika Trumpa in Orbanove Madžarske edina država, ki odklanja migrantski pakt OZN. Namesto da bi pozitivno izžarevala na svoje vzhodne in južne sosede, ki so njeni zgodovinski partnerji, Avstrija ravno ob 100-letnici republike in kot predsedujoča Evropske unije načenja evropske vrednote in se vedno bolj bliža višegrajskim državam – namesto da bi višegrajske države vodila nazaj v Evropo. Dokončno absurdno pa postane, ko Avstrija hoče skorajda vsiliti avstrijske potne liste nemško govorečim Južnim Tirolcem – čeprav smo vsi evropski državljani. S tem se Avstrija spet vrača k nemški Avstriji, saj drugačne logike v tem ni mogoče videti. Ampak, če smo odkriti, zakaj nas to čudi? Ker Avstriji doslej ni uspelo zadovoljivo urediti niti pravzaprav banalnih pravic svojih narodnih manjšin, zakaj bi potem naj od Avstrije pričakovali kaj več na širši, evropski ravni? Vsaj trenutno četrtega pozitivnega obdobja, ki bi ga zelo potrebovali in ki bi moralo biti trajno, še ni na obzorju.

Rudi Vouk