Božič v Balkanskem gorovju

V času komunizma je bila vera v Bolgariji prepovedana. Cerkve so bile prazne, ker bi prijavili tiste, ki bi si upali iti k sveti maši, izgubili bi delo.

Zato so tem bolj praznovali božič v družini. Pri nas ni bilo Božička. Obstajal je nevidni »dedek Mraz« (bolgarsko: djado mraz), ki je imel vedno idiotske ideje in nas je obdaroval s spodnjim perilom ali pletenimi nogavicami, a – vendarle – tudi s pomarančo. Pomaranče so pri nas prodajali samo za božič.

Na sveti večer naj bi bila miza obilna – a le s postnimi jedmi. Število jedi je moralo biti liho. Šteli smo, kar sta pripravili babica in mati: kuhana pšenica, kuhana koruza, kuhan fižol, rulade s kislim zeljem, kompot s posušenim sadjem, ocvrta buča z medom in svež nekvašen kruh.

Babica je dala v majhno glinasto posodo žerjavico in kadilo in ded je šel z njo po vseh travnikih, njivah, skozi sadovnjak, skozi cvetlični vrt, po kravjem hlevu, na skedenj – in končno je prišel tudi v hišo.

Babica mu je dala kruh in nato je povedal svojo zahvalo:

»Bog vidiš, da sem zadovoljen. Drevesa so obilno obrodila, letina je bila dobra, živina dobro raste. In ljudje okoli mene. Bog, zahvaljujem se ti! Glej, da bo tudi naslednje leto tako. In daj nam vsem, da bomo še veliko let spomladi slišali kukavico.«

Potem je odlomil košček kruha, dvignil svojo roko in rekel: »Bog, vidiš, prvi kos kruha polagam na prag moje hiše – za vse, ki so lačni in sami. Prosim, da pomisliš tudi nanje, nasiti jih, daj vsakemu streho nad glavo.«

Naslednjega dne sva z bratom šla iskat košček kruha. Babica je rekla: »Ded Bog (bolgarsko: djado bože) je ponoči poslal svoje angele in ponesli so kruh revnim.«

To je bil za nas božič: Ni se ti treba bati, ded Bog ve vse, skrbi za vse, daje vsakomur, kar potrebuje.

Mojega majhnega brata je zaposlovala še ena skrb: Košček kruha je bil zelo majhen, babica bi lahko naslednje leto spekla dva hleba in dala en cel hleb na prag ...

... To so pretekli časi. Toda vsako leto za božič, brat v Sofiji in jaz v Rožu, dvigneva svoje roke z majhnim koščkom kruha k nebu in rečeva. »Bog, vidiš. Prvi kos kruha polagam na prag svoje hiše …«

In nekako tudi s sedemdesetimi leti še verjameva, da Bog v tej noči pošilja svoje angele k vsakemu človeku.

Krassimira Dimova