Kadar so onemogočeni nastopi na odrih dežele, nastajajo novi projekti z novimi izraznimi sredstvi. Plesalka Mirjam Sadjak in glasbenica Mira Gregorič sta zbrali okrog sebe koroške Slovenke in Slovence ter posneli kratki film o vlogi žensk v poklicnem življenju. Ta kratki film, v katerega središču sta ples in glasba, se je izkazal tudi kot idealni format za nastope na različnih filmskih festivalih po spletu. Pariz in Berlin sta samo dve postaji. Film »Unshackled episodes« je za filmski tim tudi začetek projekta, ki naj koroškim umetnicam in umetnikom omogoča ustvarjanje na področju filma, videa in medijske umetnosti. Preberite, kaj pravita Mirjam Sadjak in Mira Gregorič o selitvi plesa in glasbe v kratki film, v katerem igrata tudi sama.

Mirjam Sadjak

Kako se je razmišljanje za razne projekte v preteklem času spremenilo? Kdaj je bilo jasno, da bo na koncu tega razmišljanja film?

Mirjam Sadjak: Leta 2019 sva z Miro razvili prvi skupni projekt »evolving creatures« – performans, ki sva ga predvajali dvakrat na Dunaju. Zame je bilo jasno, da bova tudi v prihodnje skupaj razvijali projekte. V času pandemije se je razvilo veliko zanimanje za film. Ker sva tedaj živeli skupaj, je bil prvi lockdown dobra možnost, da sva doma izkoriščali čas in prostor za kreativne ideje. Pandemija in zanimanje za film sta kar hitro narekovala to smer.

Razmišljanje za razne projekte se v preteklih letih ni spremenilo veliko. Ker je bil projekt 2019 prvi lastni profesionalni projekt, pravzaprav sploh ne poznam druge resnice kot koncipiranje projektov v pandemiji. Rekla bi pa, da je zame vedno bolj jasno, da hočem v prihodnje izvesti še mnogo projektov in si delati preglavice o mnogih temah. »evolving creatures« je bil prvi skupni projekt za oder, film je bil drugi skupni projekt, sedaj pa razvijamo nov projekt skupaj s plesalcem Vincenzem Gattom. Leta 2022 hočemo uresničiti razne rezidence in do začetka 2023 bomo naredili interdisciplinarni performans za oder.

Kakšna je moč plesa pri poglabljanju v različne teme? Kako močna je lahko slika? Kaj vse zmore gib?

Mirjam Sadjak: Ravno včeraj mi je prijateljica, ki je tudi plesalka, rekla, da, čeprav rada govori, ji včasih manjkajo besede, da se prav izrazi. Ples je zanjo jezik, kjer se lahko izraža odkrito. Živimo v svetu, kjer je jezik glavna komunikacija. Dosti je pa ljudi, ki se v tem sistemu ne zmorejo izraziti popolnoma, ker enostavno ta »kanal« ni popolnoma njihov. Verjamem v to, da sta za mnoge ljudi gib ali glasba drugačni možnosti za izražanje. Vsaj zame je tako.

Po eni strani vidim ples kot nekaj univerzalnega, kjer se lahko pogovarjamo, čeprav mogoče ne govorimo istega jezika. Zavedam se pa, da tudi v gibu obstajajo različni »jeziki«, tradicije, konotacije, pravila in tudi v tem imamo politično raven in resničnost, da nimajo vsi dostopa do prostega izražanja s plesom, tako kot ga imam jaz.

Je ples predstavljen v filmu nekako drugačen, kot pa če je prikazan v živo na kakem odru pred publiko?

Mirjam Sadjak: Mislim, da ta odgovor velja za glasbo, ples in gledališče v enaki meri. Zame osebno je zelo različno delati na odru ali pa v filmu in oboje me očara – imam občutek, kot bi delala v dveh različnih disciplinah.

Umetniški film mi ponuja možnost igranja s perspektivami. V filmu je raven časa in prostora drugačna v tem smislu, da ju lahko oblikuješ na nov način. Hitri skoki v času ali pa sprememba prostora so mogoči v filmu in premišljevanje o tem, kaj se vidi v tem določenem, majhnem izseku, me umetniško zelo zanima.

Nasprotno je perspektiva na odru v živo različna pri vsaki in vsakem v publiki in doživljaj je nekaj začasnega – vsi smo skupaj v enakem trenutku, ki obstaja samo enkrat. Vedno bolj se spreminjajo možnosti do izvedb (v živo) in danes ne obstaja samo več black box v gledališču, tako da se tudi tukaj vedno bolj spreminjajo načini, kako doživljamo umetnost.

Povejte še kaj o vašem timu. Kako ste se našli kot tim in kakšno je sodelovanje ter kako kaže z načrti predstavitve kratkih umetniških filmov na Koroškem?

Mirjam Sadjak: Cel tim sestavljajo koroške Slovenke in Slovenci: Marko Weiss (kamera), Darja Kušej (asistenca), Dominik Krištof (slike). Po eni strani zaradi pandemije ne bi iskali popolnoma novega tima in po drugi strani je za naju tudi pomembno, imeti v timu ustvarjalke in ustvarjalce iz Koroške in tako sodelovanje zavestno spodbujati. Snemali smo pa samo en dan – to je zahtevalo čisto natančno pripravo in predstave, kakšen naj bi bil film na koncu. Časa za improvizacije tedaj nismo več imeli. Poprej pa je bilo veliko priprav ter pogovorov in z Miro sva veliko vadile v plesnem študiju.

Mira Gregorič

Kakšna je moč glasbe pri poglabljanju v različne teme? Kaj je mogoče z glasbo sprožiti v filmu in kaj je drugače, če se glasba predvaja na odru pred ljudmi?

Mira Gregorič: Zame ima glasba posebno moč, da se dotakne ljudi na svoj način in jih potopi v različne svetove. Zame osebno je glasba jezik, s katerim lahko izrazim vsa svoja čustva. Po mojem mnenju je velika razlika do nastopov v živo v tem, da v filmu dobro premisliš, kaj želiš ustvariti z glasbo in je to vnaprej določeno. Predvsem za ta film je bilo za naju pomembno, da glasba s seboj prinese določeno umirjenost, vendar podpira to spremembo perspektive v sliki in napetosti.

Kaj je v vas povzročilo delo pri filmu, koliko je vplivala glasba na vaše delo pri uresničevanju filmskega projekta?

Mira Gregorič: Z Mirjam sva že nekaj let govorili o tem, da bi jaz rada kot projekt posnela video lastne kompozicije. Pandemija je bila potem vzrok, da je ta tema spet prišla v ospredje. Naposled se je proces tega filmskega projekta potem obrnil in nisva vzeli glasbe kot izhodiščno točko, temveč razvili sva temo in smer filma v obliki gibalne raziskave. Glasba je nastajala ob razvijanju teme. Za to nisem uporabila preveliko različnih materialov, ampak pustila celo glasbo bolj minimalistično. Poudarek na glasbi je bil podpirati naravo filma.

Pretekli dve leti ni bilo lahko za ljudi, ki živijo od tega, da nastopajo na odru. Kako gre v tem času glasbenici in o kakšnih novih poteh sanja?

Mira Gregorič: Zadnji dve leti res nista bili lahki. Za leto 2020 sem imela tudi veliko različnih projektov, ki sem se jih zelo veselila, a do njih zaradi pandemije ni prišlo. Videla sem, ne samo pri sebi, ampak tudi pri drugih umetnicah in umetnikih v svojem okolju, da ni vedno lahko ostati motiviran, če v daljšem časovnem obdobju ni konkretnih ciljev. Drugi dejavnik je bil, da je bilo med ustvarjalkami in ustvarjalci manj ustvarjalne izmenjave. Seveda je imela pandemija tudi pozitivne učinke. Skupaj s sestro sva lahko kot Duo Sonoma izdali prvi album. Poleg tega sva z Mirjam lahko uresničili ta filmski projekt. Opazila sem tudi, da zelo uživam pri delu z različnimi elektronskimi mediji. Mislim, da je moja največja želja, da bodo končno spet mogoči redni nastopi v živo.

Po vajinem skupnem prvem filmu sta se z Mirjam odločili, predstavljati kratke filme ustvarjalk in ustvarjalcev na Koroškem? Kaj je za vaju pomembno, da se predstavi? Kaj je na Koroškem na umetniškem področju treba predstaviti javnosti?

Mira Gregorič: Koroška ima sama po sebi živahno filmsko sceno, pomislite na mladinske filmske projekte. Kratki film bi v tem smislu lahko razmišljal dlje in to vidimo kot nov zagon za utrjevanje in nadaljevanje obstoječe scene ter njeno obogatitev s formati, ki jih na Koroškem še nismo videli.

Vincenc Gotthardt