Kar naenkrat se je temna plajberška dolina odprla in videl je na travnike ob reki in na njih nešteto konjev in v ozadju gore. Bil je to pogled na Bistrico na Zilji. »Tako je bilo, ko sem bil še otrok in tako je tudi danes: Tukaj se zame svet začne.« Svet se mu je odprl do slovenske pesmi, ki jo pojejo na ziljskem reju in svet se mu je odprl do naroda soseda. Tukaj je spoznal Hans Mosser, da sta dragulja Koroške dva jezika, ne samo eden. In od takrat razkazuje ta dva dragulja po deželi gor in dol. Sam je pol stoletja živel v Grebinju, sedaj živi v Celovcu, kot otrok pa je živel v Plajberku.

Se še spominjate, ko ste se pred desetletji z zborom Gemischter Chor Griffen, ki ste ga takrat vodili, odpravili na Radiše in nastopili na prireditvi »Dober večer, sosed«? Kakšno moč ima pesem v deželi, v kateri živijo ljudje, ki govorijo dva jezika?

Hans Mosser: Da smo se pevke in pevci iz Grebinja odpeljali na Radiše, temu je botrovala pesem, ki je bila most za to srečanje. Nelagodje smo občutili tako mi v Grebinju, kot tudi kulturniki na Radišah. Za naju s Tomažem Ogrisom je bilo jasno samo eno: to srečanje zborov iz obeh narodnih skupnosti je velika priložnost za sožitje v deželi. Politika tega na Koroškem desetletja dolgo ni zmogla, kar je uspelo ljudem, ki jih povezuje pesem.

Četrt stoletja že moderirate skupaj z Danico Thaler-Urschitz Kulturni teden koroških Slovencev v raznih krajih dežele. Kaj odlikuje koroško dušo?

Hans Mosser: Zame so ti tedni vedno znova lepa srečanja s slovenskimi skupinami in z ljudmi zunaj dvojezičnega ozemlja. Vedno znova sem doživljal zunaj dvojezičnega ozemlja presenečenje tamkajšnjih prebivalcev, ki se niso mogli načuditi temu, da imajo v krajevnih imenih in v lastnem imenu pradavne slovenske sledove. Označiti koroško dušo je težko. Toda jasno je, koroška duša se napaja iz več kot tisočletnega sožitja dveh narodov, ki se na najrazličnejše načine oplajata v jeziku, navadah in predvsem v pesmi. Tako ta pesem včasih enako zveni, ne glede na to ali se poje v slovenskem ali nemškem jeziku. Posebnost koroške duše je tudi njena prežetost s skupno zgodovino.

Desetletja dolgo ste živeli v Grebinju, v domovini Nobelovega nagrajenca Petra Handkeja. Peter Handke je v svojem delu dal prostor tudi slovenski besedi. Kako pomembna je za vas slovenska beseda na Koroškem?

Hans Mosser: Peter Handke je odraščal v družini, v kateri je bila navzoča tudi slovenska beseda. Tako je podzavestno ta jezik tudi zabeležil v svojem spominu. Njegova najljubša slovenska beseda je »hrepenenje«. Prav s to besedo je mogoče opisati vse njegovo literarno ustvarjanje. Handke hrepeni po jeziku prednikov, po deveti deželi … Slovenska beseda je zame del koroške zgodovine. Njeno zamolčanje v deželi v preteklih letih je bila za našo deželo resnična sramota. Že zdavnaj prej bi bilo treba dati Slovencem in slovenskemu jeziku v deželi ustrezen prostor in samoumevno spoštovanje.

Letos praznujemo 100-letnico plebiscita. Kakšno Koroško si želite za obe narodni skupnosti, kaj pogrešate in kaj bi moralo biti samoumevno?

Hans Mosser: Želim si samoumevno srečevanje med obema narodnima skupnostima. Želim si, da bi se nemški sosed zanimal za kulturo, jezik in življenjski način slovenskega soseda, s katerim je tesno povezan. S tem v zvezi bi bilo zelo pomembno, da bi mladina bolj zavestno dojemala obstoj slovenske narodne skupnosti. Za tako dojemanja je pomembna pedagogika, ki bi odpravljala tako nevednost.

Je politika na področju sožitja obeh narodnosti na Koroškem vedno našla prave odgovore?

Hans Mosser: Politika na Koroškem je bila vedno politika mogočnih in tako do slovenske narodne skupnosti v preteklosti ni razvila ne spoštovanja in ne kakšne posebne senzibilnosti. Po plebiscitu je deželna politika slovenski narodni skupnosti obljubila, da bo za vedno varovala njeno kulturo in jezik, a to so bile samo obljube, ki so bile ponovno prelomljene s pregonom slovenskih družin. Po drugi svetovni vojni je politika govorila o respektu do narodne skupnosti, pa je dopuščala odpravo obveznega dvojezičnega šolstva, prišlo je do podiranja dvojezičnih krajevnih napisov … Vse bi lahko bilo drugače, ko bi si politika na Koroškem prizadevala za uresničevanje vrednot, ki jih prištevamo k človekovim pravicam. Vse to bi lahko politika storila, vendar je slepo uveljavljala nemškonacionalno politiko in od tega pričakovala prednosti.

Marsičesa na Koroškem žarometi ne osvetljujejo. Kaj so tisti dragulji, na katere je treba na Koroškem biti še posebej pozoren?

Hans Mosser: Živimo v deželi z mnogimi kulturnimi dragulji najrazličnejših zgodovinskih dob. Vse je neverjetno dragoceno. Najpomembnejše pa je, da se v tej najlepši koroški pokrajini počutim dobro. Zato je toliko bolj nepredstavljivo, da se najdragocenejšega zaklada dežele, zaklada slovenskega jezika in kulture, tako dolgo ni znalo prav ovrednotiti. Predolgo so videli samo en jezik kot edini jezik, drugega pa so zavestno spregledali. Od jezika je v bistvu vse odvisno in dolgoletno nespoštovanje drugega deželnega jezika pripoveduje o veliki kulturni zmoti, ki je na Koroškem veljala za nekaj samoumevnega.

Bili ste s prijatelji v slovenski narodni skupnosti z vizijo o sožitju pred časom. Kaj je vaša vizija za prihodnost?

Hans Mosser: Mi nismo bili pred časom, temveč mi smo spoznali znamenja časa. Ta znamenja so bila v skrbi za boljše razumevanje med narodnima skupnostima. Podkrepili smo medsebojno sporazumevanje z možnostmi, ki nam jih je ponudila pesem kot most do soseda. Moja vizija za prihodnost je, da bi vsi učenci na Koroškem izvedeli za obstoj slovenske narodne skupnosti. Pri tem lahko pomagajo imena krajev in učencev samih, da spoznajo, kako močne so korenine slovenske kulture in kako sta dve kulturi na Koroškem povezani.

Zakaj delate več, kot vam je treba?

Hans Mosser: Zame je bilo delo za krepitev dobrih odnosov med obema narodnima skupnostima vedno samoumevnost. Od mladih let dalje me je nagovarjala slovenska kultura v deželi. Čustveno najbolj nagovorila me je slovenska pesem in zato je postala tudi del mojega življenja. Zato sem storil vse, da sem s slovensko pesmijo na Koroškem gradil mostove med slovenskimi in nemškimi sodeželani. Ker je to delo cenjeno, vem – to je prava pot.

K fotografiji:

Hans Mosser s pesmijo gradi mostove med obema narodoma na Koroškem. Koroški Slovenci so ga odlikovali z Einspielerjevo nagrado (2002), dežela Koroška pa s počastitveno nagrado (2019) za njegove zasluge pri krepitvi sožitja med obema narodoma v deželi.