Poznamo ga kot pisatelja, Simon Ošlak-Gerasimov, ki sedaj živi v Gradcu, je napisal vodič po Ljubljani, pred kratkim pa je tudi v Celovcu predstavil svojo knjigo Totalna revolucija. Poznamo ga kot novinarja, ki pri televizijski stalnici Dober dan, Koroška, dober dan, Štajerska, s svojim prijetnim glasom predstavlja zanimive reportaže. Dvakrat tedensko pa tudi vodi tečaj slovenskega jezika, kjer lahko sodelujejo dijaki vseh graških srednjih in višjih šol. 

Simon Ošlak-Gerasimov ... 

... o svoji izobraževalni poti

Odraščal sem v Celovcu, kjer sem obiskoval dvojezični vrtec in bil sem šolar prve generacije dvojezične ljudske šole Mohorjeve. Maturiral sem leta 2001 in na Slovensko gimnazijo imam večinoma pozitivne spomine, ker sem imel dobre in zavzete učitelje. Nikoli ne bom na primer pozabil projekta Štefana Pinterja za zgodovino, ko smo v četrtem razredu raziskovali obmejno območje med avstrijsko in slovensko Koroško in iz tega izdelali pravo skoraj da znanstveno raziskavo. 

... o uresničenju sanj

Že kot dijak sem leta 1998 smel biti med prvimi, ki so sodelovali pri na novo ustanovljenem celodnevnem slovenskem radijskem sporedu na Koroškem. Za Radio Korotan sem moderiral mladinsko oddajo »Smrklja«skupaj z Ajdo Štiker. To so bili izredno lepi časi in neverjetno razburljivo je bilo zame kot 16-letnika moderirati oddaje, saj so v začetni fazi ljudje pogosto klicali in bili navdušeni, da obstaja oddaja za mladino v slovenščini. Že kot otrok sem na magnetofonu oblikoval svoje lastne radijske oddaje, ki sem jih poslušal sam in z delom za Radio Korotan so se mi dejansko uresničile sanje. Zavedam se, da je to neverjetna sreča, ki je nima vsak. Ko je Korotan postal Radio Dva, sem tam imel kuharsko oddajo »Evrolončnica«, ki so jo celo predvajali tudi na legendarnem Radiu Študent v Ljubljani. Ljudje pogosto sploh niso verjeli, da res kuham, vendar je bilo dejansko tako. 

... o izbiri pravega študija

Da bom študiral slovenščino, je bilo zame od samega začetka jasno, saj sem se že v gimnazijskem času najbolj identificiral s tem predmetom. Vedel sem tudi, da bi rad poučeval in najprej sem se vpisal tudi za zgodovino, ki me je najbolj zanimala. Na žalost so mi na univerzi popolnoma uničili zanimanje za predmet. Tako sem se odločil, da se vpišem za ruščino. Izbira študija se je na srečo izkazala kot absolutno pravilna. Imel sem srečo, da sem doživel res izjemne profesorje in predavatelje, kot Ludvika Karničarja, Erika Prunča ali Fabjana Hafnerja. Čeprav nisem študiral prevajalstva, sem se pridružil prevajalskemu seminarju na otoku Premuda, ki je bil zaradi Prunča izredno poučen. Doživeti tako legendarnega profesorja, kot je bil Prunč, »v akciji«, je bilo nekaj posebnega. Prek študija ruščine sem lahko s študijskimi bivanji spoznal tako čudovita in zanimiva mesta kot Kijev, Moskvo in Nižni Novgorod, kjer sem tudi spoznal svojo ženo Natašo. 

... o novinarskem delu 

Moje delo pri ORF-u v Gradcu bi definiral takole: dopisnik na Štajerskem za slovensko uredništvo ORF v Celovcu. Na vsak način je delo izredno zanimivo, saj smem oblikovati tako radijske, kakor tudi televizijske prispevke in tematsko sploh nisem vezan. To pomeni, da lahko pripravljam prispevke o športu, politiki, kulturi in včasih tudi o kulinariki, kar me seveda najbolj veseli. Večinoma se ravnam čisto po tem, kaj se ravno kje dogaja, glavno, da je povezano s slovenščino ali čezmejnim sodelovanjem. Tega je hvala bogu vedno več. Rekel bi celo, da trenutno doživljamo neke vrste prerod slovenske kulture na avstrijskem Štajerskem in neverjetno počaščen sem, da smem ta pozitivni razvoj spremljati kot novinar. Ko sem prišel leta 2001 v Gradec, ni bilo veliko prireditev in edino Klub slovenskih študentk in študentov, ki sem ga dve leti vodil in tudi kot glavni urednik oblikoval študentski časopis Informator, je redno vabil na slovenske prireditve. Sedaj pa imamo tudi Slovensko čitalnico in dvojezični Werkraumtheater, kjer so redne slovenske prireditve. Dela je torej za slovenskega novinarja dovolj, saj se tudi v obmejnih občinah vedno več dogaja, pri čemer je seveda treba izpostaviti Pavlovo hišo, ki igra ključno vlogo pri poživitvi slovenske besede na avstrijskem Štajerskem, saj je to do danes edini slovenski kulturni dom na tem območju. 

... o tem, kako se Korošec počuti na Štajerskem 

Situacije na Štajerskem ni mogoče primerjati s situacijo na Koroškem, ker tukaj ne živi narodna skupnost, ki bi imela svoje kulturne domove, gledališke skupine, zbore itd. Štajerski Slovenci so bili dolga leta prezrti in to se tudi opazi, ker nimajo nobenih struktur, razen Pavlove hiše. To pomeni, da je identifikacija z narodno skupnostjo zelo šibka in je skoraj izumrla, kar pa ima kot pozitiven stranski učinek, da ni političnih bojev med Slovenci. To je zelo prijetno, sploh, če si odraščal na Koroškem. 

Mateja Rihter