Organisation / Organizacija

Nedelja

Nekdanji ministrant mu je napisal zahvalno pismo

Pred kratkim je praznoval visoki okrogli jubilej mežnar Franc Lipuš, ki že 60 let skrbi za šentlipško cerkev.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Franc Lipuš (Nedelja)

Kako se čas spreminja in kako minevajo leta, nazorno prikazuje naslednja slika. Mlad mežnar v zakristiji je ravno popravil obleko ministrantu, ki se je podal pred oltar. 60 let pozneje je slika nekoliko drugačna. Mežnarju, ki opravlja to službo v farni cerkvi v Št. Lipšu že več ko 60 let, je ime Franc Lipuš, takratni ministrant pa mu je napisal zahvalno pismo ob njegovem 80. življenjskem jubileju. Nekdanji ministrant v tej cerkvi je danes škof Jože Marketz.

Franc Lipuš je ponosen na škofa, ki ga pozna že od takrat, »ko je bil še otrok in ministrant,« in seveda, »da kdo iz fare postane škof, to ni kar tako«. Veseli se pisma, ki mu ga je napisal. »Rad bi se ti zahvalil za tvojo službo kot mežnar. Tako sem te doživljal od mladih nog. Zdaj že nad 60 let vestno in skrbno, predvsem pa z navdušenjem vršiš to pomembno in odgovorno službo v farni cerkvi, pa tudi v podružnicah si tista dobra duša, ki skrbi, da so cerkve v lepem in čistem stanju in da so za maše pripravljene stvari. Za marsikoga je to samoumevno, pri tem pa se pozabi, da je za tem veliko dela in skrbi. Ko sem kot škof veliko na obiskih v raznih župnijskih cerkvah, se vedno zavedam, kako pomembna je ta služba. Doživljam, kako je mežnar oziroma mežnarica tista oseba, ki lahko pove marsikaj iz farnega življenja.«

Franc Lipuš v kuhinji svojega stanovanja v farovžu v Št. Lipšu, kjer živi že 17 let, original tega pisma hitro spet shrani, saj mu je že namenil poseben prostor na zidu. Žebelj je že zabit v zid, zdaj potrebuje samo še okvir, da bi to pismo obesil.

Ob pogledu ne prehojeno življenjsko pot se Franc Lipuš spominja otroštva. »To so bila trda leta. Atej je bil v vojni, mamo so gnali v Ravensbrück, babica je bila na smrtni postelji, z bratom pa sva ostala štirinajst dni sama, stara dobra tri leta in sedem let.« V najkrajšem času sta z bratom osemkrat »bandrala sem in tja«. V farovžu v Št. Lipšu z naslovom Tihoja 13 je sedaj doma. Z okna vidi cerkev v Št. Lipšu, samo nekaj korakov je oddaljena, »vendar malo strmo je do nje,« pravi, saj mu je ostalo nekaj posledic, ko ga je pred dvajsetimi leti zadela kap. »Desna stran ni več takšna, kot si želim,« pravi in takoj doda, da je hvaležen Bogu, za to, »kako dobro mu vseeno gre«.

Biti mežnar in skrbeti za cerkev pomeni zanj veliko veselje pri tem delu, predvsem pa hvaležnost, da sme delati v božjo čast. Vsak drugi dan je gotovo v cerkvi in nič mu ne uide. Tu kakšna pajčevina, tam nekaj ni na pravem mestu. Ko je hodil še v službo, je v cerkvi marsikdaj svetila luč tudi do dveh zjutraj.

Poseben čas v njegovem življenju je bila njegova 30-letna »kariera« kot igralec. Na oder so ga postavljali v različnih vlogah režiserji duhovniki Matevž Nagele, Polde Zunder in Peter Sticker. Tudi oder Mestnega gledališča v Celovcu mu ni neznan. Vživljal se je v različne vloge, a ostal je Franc Lipuš, ki se je v tem svojem gledališkem ustvarjanju veliko naučil za življenje.

S svojim življenjem je zadovoljen, vendar ima nekaj tihih želja. Želi si, da bi bil mir na svetu in bi se ljudje med seboj spoštovali. Želi bolj obzirno ravnanje z naravo in svetom. »Ljudje se premalo zavedajo, da je vse to Bog ustvaril in da smo za to odgovorni.« Gledati je treba na te, ki imajo premalo za življenje. Zato zelo ceni domači kruh. »Hvala Bogu ga imamo. In če veš, koliko dela je za tem, da se seje in požanje in zmelje in potem speče, potem veš, da je to sveta stvar. Vem, kako dragocen je kruh, ker vem, kaj to pomeni, če ga ni.«

Franci Lipuš je raznašal tudi Nedeljo, na začetku tudi Mohorjeve knjige. Rad prebere kako dobro knjigo, včasih pa naleti tudi na kakšen članek, v katerem je omenjen Rim. Tam še ni bil in njegova velika želja je, kdaj obiskati Rim, pa morda biti celo na avdienci papeža.

In na koncu ostaja samo še vprašanje: Kaj bi povedal nekdanjemu ministrantu, ki je danes škof? »Naj še naprej gleda na vse vernike in ljudi v deželi. Toda, kaj naj mu pravim, saj on to tako že dela. On vidi ljudi, ki jih drugi ne vidijo.«

Vincenc Gotthardt