Nedelja št. 12 (za 4. postno nedeljo, 22. marca 2020) prinaša:

Škof Jože Marketz se na vse vernice in vernike na Koroškem obrača z veliko prošnjo, da upoštevamo ukrepe, ki rešujejo življenja ljudi
»Trenutno so pred nami res težavni časi, a to so tudi izzivi ravno za našo krščansko solidarnost, za naš pogled na drugega človeka, da se lahko vživimo v drugega človeka. To nas prizadene, tudi mene, posebej skrb, kako se bo ta bolezen razvijala na Koroškem. Na drugi strani je v mojem srcu velika prošnja, da to, kar moramo živeti z ukrepi, kar nas tudi boli, resnično pomaga. Čez nekaj časa bomo lahko spet skupaj molili in skupaj obhajali bogoslužja. Trenutno pa smo naprošeni – in pozivam vse, tudi sebe –, da ukrepe, ki jih je določila zvezna vlada, razumemo kot pametne in se jih držimo. Naprošeni smo, da delamo to, da rešujemo življenja. Mislim, da moramo v to tudi verjeti.
Na drugi strani pa je naša vera to, kar nas odlikuje, kar lahko vnašamo v ta čas, upanje, da je Bog tisti, ki nam daje življenje in to življenje ohranja. In to upanje naj bi tudi izžarevali. Mislim, da je zelo pomembno, da stopamo pozitivno skozi življenje in si pravimo: Nekaj se bo spremenilo in če bomo pomagali vsi, ne bo tako hudo. To je naše veliko upanje, ker nismo sami. In čutili naj bi, da nam pri tem pomaga Bog s svojo ljubeznijo.

Nekaj se bo spremenilo in če bomo pomagali vsi, ne bo tako hudo. (Krški škof Jože Marketz)

Zdaj sem pri tretji točki, ki je ljubezen in je zame pomembna. Mislim, da bomo v tem času morda nekoliko spregledali ljudi, ki jih tudi sicer ne vidimo pogosto. To vse zdaj delamo na ljubo šibkejšim, starejšim, to, kar nam je naprteno. Moja velika prošnja je: Dokažimo se tudi kot kristjani, s tem da posebej živimo ljubezen do bližnjega v tem času. Odprimo oči in poglejmo, kje bi nas lahko kdo poreboval, kje bi lahko pomagali. Če bomo delali to, potem bomo lahko v teh časih, ko smo povezani z molitvijo, pravzaprav s tiho molitvijo, vseeno izžarevali svojo vero. Svoje krščanstvo bomo pokazali in dokazali s svojimi dejanji. K temu vas, drage sestre, dragi bratje v veri in upanju, pozivam v tem težavnem času. Rad bi vam dal na vašo življenjsko pot svoj blagoslov in svojo molitev. Skupaj in z Bogom in z njegovo pomočjo bo spet vse dobro.« Jože Marketz, krški škof

Komentator Matej Zenz piše: Sv. Korona - prosi za nas!
»Ali je to, da se svetnica za kužne bolezni imenuje prav sv. Korona, dobro ali slabo znamenje, ne vem. Kdor ne verjame v slučaje, bo tu vsekakor videl nekakšno povezavo.«

Jurij Paljk, odgovorni urednik Novega glasa piše o težki situaciji v Italiji
»Najprej bi zapisal, da se nam tu, na zahodnem robu slovenskega sveta v Italiji, vsem zdi, da ni res, da je vse skupaj neresnično, saj česa podobnega še nismo doživeli. Navajeni hitrega tempa življenja smo zaradi prekinitve in osamitve, v katero nas je pahnila karantena, s katero se Italija in sedaj ves svet borita na vse pretege, presenečeni, predvsem pa nemočni. Ko smo v nedeljo, 15. marca, po televiziji gledali svetega očeta, kako je popoldne sam hodil po rimski ulici, ko je obiskal dve cerkvi, da bi molil v samoti in prosil Boga, da bi nas rešil pandemije z virusom covid-19, smo se v polnosti zavedli težavnosti položaja, v katerem smo vsi, v Italiji morda zaenkrat še bolj kot drugi, a kaže, da je pandemija na pohodu in boste tudi na Koroškem v kratkem na našem. Ujetost v karanteno, pozivi, naj se ne srečujemo, naj se ne družimo, naj hodimo iz domov samo v primeru, da gremo na delo, še to s posebnim dovoljenjem, da gremo kupit živila ali v lekarno, da lahko gremo iz domov samo v najbolj nujnih in neobhodnih primerih, ta ujetost nam kaže, kako ranljivi smo. Pa vendar bom zapisal, da nas je vse najbolj prizadelo dejstvo, da ne moremo več k maši, vsaj kristjane, tudi tu pri nas. Sam še nikdar v življenju nisem bil brez pepelnice, ki je kot praznik človeško zelo blizu, saj me spominja na minljivost vsakega od nas, a letos je ni bilo in tudi obeti za naprej niso preveč optimistični, kaj lahko se namreč zgodi, da bomo največji verski praznik, veliko noč, praznovali zaprti, doma, brez maše.
Po začetnem šoku, ko smo si ponavljali, da to ne more biti res, se skušamo privaditi, tudi na novo mejo med Slovenijo in Italijo, tudi na nanovo postavljeno mejo med Avstrijo in Italijo in tako naprej. Mi, ki živimo ob meji, mi, ki smo se vse življenje borili proti mejam, seveda ne moremo biti veseli ob pogledu na pregrade, cementne ovire na meji med Slovenijo in Italijo. Bolijo nas, kot nas boli predvsem dejstvo, da se je tudi tokrat Evropska unija prepozno odzvala in je zato vsaka država ukrepala po svoje, namesto da bi usklajeno vse skupaj pokazale, da smo topli ljudje in ne egoisti. Če dodamo kot kristjani še nemoč ob dejstvu, da zaradi karantene in vseh ukrepov proti okužbi s koronavirusom nedaleč od nas poteka tragedija z migranti, ki nima več tiste medijske teže, ki bi jo morala imeti, je slika naše družbe danes dokaj žalostna. Pa vendar ostaja upanje, da bomo prišli tudi iz tega, drugačni, a bomo. Kako krhek je naš svet in kako krhki smo sami, nam govori predvsem dejstvo, da smo te dni povezani med seboj predvsem po svetovnem spletu, da skorajda nimamo več osebnih stikov, kar nas vse peha v neko čudno tesnobo. Če lahko svetovni splet uporabljamo, da smo med seboj povezani, da tudi na njem govorimo o lepem in dobrem, pa moramo priznati, da je na svetovnem spletu tudi veliko slabega, predvsem lažnih novic, ki delajo še večjo zmedo in to tudi o koronavirusu.

Pa vendar ostaja upanje, da bomo prišli tudi iz tega, drugačni, a bomo. (Jurij Paljk)

Zato skušamo pri Novem glasu in tudi pri drugih resnih medijih v Italiji nagovarjati bralke in bralce predvsem in samo s preverjenimi novicami, tudi z lepimi zgodbami, predvsem pa s tistim iskanjem resnice, ki vodi do Resnice. Zdi se, kot da je ta postni čas en sam križev pot, da ne vidimo luči na koncu temnega predora. A kristjani bi se morali zavedati, da je Kristus po križevem potu na Golgoto, kjer je bil križan, res umrl, a tudi in predvsem vstal. O tem bi morali razmišljati sedaj, o upanju na vstajenje Kristusa in naše, predvsem pa moramo zgledno skrbeti za tiste, ki so sedaj najbolj ranljivi, najbolj izpostavljeni koronavirusu in to so starejši ljudje, na katere je naša zahodna družba, ki prisega samo na dobiček in kapital, zunanji izgled, sicer do pojava koronavirusa prerada pozabljala.
Papež Frančišek je šel molit pred Križanega v Rimu, pred leseni križ, za katerega v Rimu pravijo, da je čudodelni, saj ni zgorel v požaru in so ga nosili v procesiji, ko je v Rimu razsajala kuga. Močna simbolna gesta, pred katero je že opoldne imel nagovor, v katerem je najprej duhovnikom in potem vsem nam jasno povedal, da moramo biti tudi v času koronavirusa dejavni, da moramo pomagati sočloveku, da moramo biti kristjani, kajti evangelij je dejanje ljubezni. Naj nam letošnja velika noč prinese vstajenje in ozdravitev v vseh smislih, predvsem pa streznitev, da nismo sami na svetu, da smo drug drugemu potrebni, drug od drugega odvisni in po Božji podobi vsi narejeni!«

Jože Valeško, župnik v fari Št. Peter na Vašinjah, piše o času, ko je zemlja spet postala pusta in prazna
»Sedim tu in se sprašujem: Kako naj napišem nekaj o tem, kako je koronavirus spremenil naše življenje in kakšne posledice ima to za cerkveno življenje. Vsi smo bili vrženi v to dejstvo splošne ogroženosti in še ne vemo, kako se bo to izteklo, četudi se držimo vseh pravil, ki jih nam narekujejo državne in cerkvene oblasti. Nekateri se sprašujejo: Ali nas je Bog zapustil? Ali pa je obratno, da smo mi zapustili Boga? Gotovo je, da smo v postnem času, ki bo tokrat trajal dlje kakor 40 dni.«

Molitev v času krhkosti
(molitev se vam odpre ob kliku na naslov, lahko pa si jo tudi prenesete kot dokument).

Med dokumenti si lahko prenesete tudi pripomočke za molitev, ki jih je za 4. postno nedeljo pripravil referent za Sveto pismo Klaus Einspieler.