Organisation / Organizacija

Nedelja

Ne gre za številke in statistiko, temveč za ranjena, žalostna srca ...

Pastirsko pismo avstrijskih nadškofov in škofov ob svetovni misijonski nedelji, 23. oktobra 2011

Procesija v Nikaragvi (© Foto: missio.at)
Procesija v Nikaragvi (© Foto: missio.at)

Drage sestre in dragi bratje v Kristusu!

Mnogi smo že sami prestali naslednjo izkušnjo: prav tedaj, ko se nam je zdelo, da nas bodo skrbi in stiske zdrobile, nas je osvobodil pogled v daljavo, čez lasten rob. Veliko je pritožb v Cerkvi in nad Cerkvijo, ki niso brez vzrokov in dobrih argumentov. Tudi v teh primerih pomaga pogled v daljavo, čez lasten rob in misel na druge: kristjani smo največja verska skupnost na svetu. Kristusova Cerkev je danes bolj kot kdaj koli največja skupnost solidarnosti na svetu.

Tega ne poudarjamo zato, da bi sami sebe pomirjevali ali se celo hvalili, temveč zato, ker smo vsi  v tej škofiji in v 3600 krajevnih Cerkvah po celem svetu prav danes na svetovno misijonsko nedeljo poklicani, da praktično pokažemo svojo solidarnost do drugih kristjanov po celem svetu. Cerkev ni društvo ali podjetje in njen uspeh se ne meri po številu članov ali po bilanci. Zato na dan svetovne misijonske nedelje ne gre za nove strategije pridobivanja novih članov ali za povečevanje prihodkov.

Za kaj dejansko gre, nam govori resnična zgodba neke mlade ženske iz Nikaragve, iz dežele, ki je letos izbrana za svetovno misijonsko nedeljo. Ko je bila ta ženska stara devetnajst let, ji je umrl oče. Po njegovi smrti se je vedno bolj oddaljevala od Cerkve. Od rojstva njenega sina naprej je bilo njeno življenje izpolnjeno z delom in nego otroka. Otrokov oče je kmalu odšel in se izmaknil svoji odgovornosti. Mlada mati je ostala povsem sama. Leta so minevala in njeno življenje je bilo polno  problemov, razočaranj in zamer. V nekem trenutku ni zmogla več; začela se je izogibati srečanj z ljudmi. Le redkokdaj je zapustila hišo. Televizija je bila njen edini stik z zunanjim svetom. Neki krščanski televizijski oddajnik iz ZDA, ki je za Latinsko Ameriko prenašal tudi španske programe, je nekoč predvajal pogovor z neko redovnico. Redovnica je preprosto in prepričljivo pripovedovala o spovedi. Vse gledalce je vabila k soudeležbi pri tem Božjem daru. Redovničina osebnost in ljubezen, ki jo je izžarevala, sta mlado žensko takoj prevzeli.

In res! Kot da bi jo vodile nevidne roke, je šla mlada ženska čez leta ponovno k spovedi. Njeno življenje se je temeljito spremenilo. Po njenih lastnih besedah njena spoved ni bila kaj »posebnega«, a v duhovnikovih očeh je spoznala Božji pogled in Božjo ljubezen do nje – torej do nas ljudi. Naenkrat je začutila potrebo, da bi pomagala osamljenim, starim in bolnim ljudem. Prisluhnila je skrbem in potrebam drugih ter jim prinašala pakete hrane. Postala je katehetinja. Najlepši so zanjo trenutki, ko lahko ljudem deli sveto obhajilo. Ljudem takó ne prinaša Kristusa le s pogovorom in hrano, temveč tudi povsem neposredno - v evahristiji. Njeno spoznanje se je vse bolj poglabljalo. V svetem obhajilu pride namreč do resnične skupnosti med ljudmi, do prave združitve, ki premaga vsakršno osamljenost.

Iz te zgodbe iz Nikaragve postaja razumljivo, za kaj gre pri misijonu: ne gre namreč za številke, podatke in statistike, temveč za ranjena, žalostna in osamljena srca ljudi. Gre za to, da bi jim prinašali tolažbo Božjega usmiljenja, jim oznanjevali Veselo sporočilo, kar je cilj Jezusovega naročila svojim učencem – tako kot je veljalo takrat in velja tudi danes.

Ko je mlada ženska iz Nikaragve dovolila, da se je je dotaknila Božja ljubezen, jo je ta ljubezen tudi usmerila k ljubezni do bližnjega. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta, kot smo danes slišali v evangeliju, neločljivo povezana. Naše sporočilo bo verodostojno, če Božje ljubezni ne bomo le oznanjevali, temveč jo tudi živeli. Bodimo torej solidarni v molitvi in v dobrih delih. Kristusova blagovest o Božji ljubezni naj postane vidna tudi po današnjih darovih, ki naj bodo v korist najbolj revnim škofijam na svetu, našim sestram in bratom v Kristusu.
S prisrčnim »Boglonaj!« za Vaše molitve in za materialno pomoč v preteklosti Vas avstrijski škofje tudi letos prosimo, da podprete mrežo ljubezni do bližnjega s svojo molitvijo in z velikodušnim darom. Z Vašo pomočjo papeška misijonska družba (Missio) zagotavlja osnovno oskrbo 1100 misijonskim škofijam, da bodo z Božjo ljubeznijo lahko blizu ljudem.

S prošnjo za materinsko priprošnjo Marije za misijon in za nas vse Vam in vsem, s katerim ste povezani v ljubezni, podarjamo škofovski blagoslov!

Avstrijski škofje in nadškofje,
oktober 2011