»Moja družina živi od vekomaj na Koroškem in skoraj 40 let v občini Žitara vas. Tej občini do danes ni uspelo moje domače vasi poimenovati v slovenskem jeziku. Občina tega ni zmogla ne iz lastne moči, kar bi jo lahko visoko dvignilo, in tudi ji ni uspelo na javno zahtevo. Preteklo ni niti mrtvo in vse kaže, da ni niti preteklo in je sredi med nami. Moj jezik naj ostane po možnosti neviden, kajti tudi krajevni napisi so jezik. Pri tem bi pa šlo samo za štiri črke, vendar za slovensko govoreče občane za štiri bistvene črke. Sele.« Tako je dejal Florjan Lipuš ob prejemu avstrijske državne nagrade za literaturo. Za te štiri črke – Sele – se že leta trudi domačin Franc Kukovica. Nedavno je izdal brošuro: Kadar se demokracija izniči, v kateri je natančno opisal svoja dolgoletna prizadevanja za dvojezične napise. Menil je, da bo z odprtostno klavzulo v novi zakonodaji po kompromisu o krajevnih tablah mogoče popraviti storjeno krivico. Že leta 2012 je pričel pogovore za dvojezično tablo Sielach/Sele. Odločil se je tudi za povpraševanje po družinah na vasi, približno dve tretjini vaščank in vaščanov sta bili za dvojezični napis.

Ker leta in leta ni bilo uspeha, je sam pripravil nalepke Se-le, Tu sem rad/a doma. »Ne delam nič takega, kar bi bilo kaznivo,« pripoveduje o svoji ideji. Nalepke je namenoma lepil na enojezične table podnevi, ni se želel skrivati. Proti njemu je bil podan kazenski predlog zaradi poškodbe tuje lastnine po 125. členu kazenskega zakonika. Sodnik na okrajnem sodišču je razglasil oprostilno sodbo. Državno tožilstvo je vložilo pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča Železna Kapla. Rudi Vouk, odvetnik Kukovice, je na desetih straneh odgovoril na pritožbo državnega tožilstva in ovrgel teze o krivdi. Iz odvetniške družbe Grilc Vouk Škof so prejšnji teden poslali sporočilo o napovedani razpravi v zadevi Kukovica, in sicer za sredo, 19. februarja. Navajajo, da »državno tožilstvo Kukovici očita, da je v občini Žitara vas poškodoval enojezično tablo »Sielach« s tem, da jo je dopolnil s slovenskim imenom »Sele«. Okrajno sodišče v Železni Kapli je lani Kukovico oprostilo obtožbe, državno tožilstvo pa je vložilo pritožbo. Sele ustrezajo kriterijem ustavnega sodišča za dvojezične napise, pri tabelskem kompromisu leta 2011 pa jih kljub temu niso upoštevali.« Ko boste to brali, bo tako že znano, ali bodo potrdili odločitev okrajnega sodišča in tako Kukovico oprostili obtožbe ali pa bodo zadevo še enkrat vrnili na sodišče. Franc Kukovica je pred razpravo dejal: »Ne bojim se.«

Franc Kukovica je poskrbel za pet kompletov dvojezičnih tabel. Postavili so jih po vsej vasi, na zasebnim zemljiščih. »Naša vas ima štiri table z nemškim imenom in pet lepših dvojezičnih tabel,« spregovori o lastni iniciativi. Florjan Lipuš je celo vrnil častno občanstvo, ker je žitrajski občinski svet preprečil dvojezične krajevne oznake za kraj Sele. Tudi o tem piše Franc Kukovica v svoji knjigi. Prvi del opisuje trud za dvojezične table, drugi del pa trud za dvojezične oznake in dvojezična spričevala v ljudski šoli v Žitari vasi, kjer je bil dolga leta ravnatelj. »Doživeto v preteklosti naj ne utone v pozabi,« je njegovo vodilo pri pisanju.

»Žena Slavka mi je vedno stala ob strani,« pripoveduje Franc Kukovica, ki je bil leta 1933 rojen v občini Železna Kapla, v hiši, ki je bila last tovarne celuloze Rebrca. »Dvanajst družin je bilo tam in polno otrok. 18. septembra 1939 sem vstopil v šolo v Železni Kapli, istega leta se je 1. septembra začela vojna,« se spominja otroškega časa, ki ga je zelo zaznamoval: »Med poukom so vzeli iz razreda tri otroke, niso nikoli več prišli nazaj.« Spominja se tudi majhne trgovinice. Vesel je bil, če so šli tja po gumbe ali nit, saj je trgovec otrokom vedno delil bombone. V tistih časih so bili prava redkost. Trgovino je vodil Žid. Nekega dne je tudi on izginil. Otroci so čutili, da so se odrasli bali. »Vedeli so gotove stvari, ki jih otroci nismo vedeli.« Oče Franca Kukovice je sodeloval v odporu, sina je jemal s seboj, ko je imel srečanje s partizani v gozdu.« Nisem vedel, da je tako nevarno,« se zdaj spominja Franc Kukovica. Tudi vse te krivice, ki jih je od blizu doživel kot mlad človek, so ga utrdile v tem, da se ničesar ne boji in da se bori za pravico – in za slovenski jezik.

Mateja Rihter