Rad stoji na odrih doma in po svetu. Največkrat s Kvintetom in Kvartetom bratov Smrtnik kot pevec, mnogokrat sam kot politični predstavnik slovenske narodne skupnosti v deželnih in občinskih funkcijah. Pred kratkim je Vladimir Smrtnik sedel pred odrom in prisluhnil, kaj mu imajo osebnosti iz politike to- in onstran meje povedati ob njegovi 50-letnici. 

Pri Vladimirju Smrtniku je bila na začetku pesem. Vse drugo je sledilo. Vladimir Smrtnik ve, da je pesem posebna začimba življenja, in ve tudi, da ima pesem v deželi, kjer sta doma dva jezika, posebno moč. O tem pravi: »Valentin Polanšek pravi v eni izmed svojih pesmi: 'Naj vse nas pesem dviga', spet drugi velikan pesmi Pav-le Kernjak je dejal: 'Dokler bomo peli, bomo živeli!'« In pesem je bila res tudi zame od zgodnjih otroških let stalna spremljevalka. Lahko rečem, da mi je oplemenitila vse dejavnosti, ki sem jih oprav-ljal in jih še opravljam. Spoznal sem, da ima pesem čarobno moč odpirati srca povsod tam, kjer vsa druga sredstva že omahnejo.«      

Petje za Vladimirja Smrtnika ni bila samo pesem, temveč način pestrega kulturnega ustvarjanja slovenske narodne skupnosti. To delo ovrednoti takole: »Kultura je temelj, na kateri se gradi narodno poslopje. Močna in raznolika kulturna dejavnost je odraz življenjske volje naroda. Lahko smo ponosni na našo kulturo, saj je prej ko slej izredno uspešna, kar smo lahko opazili tudi pri zadnji podelitvi kulturnih nagrad dežele Koroške.«

Pri vsem njegovem delovanju kot pevec in politik ali v deželni politiki kot ne-kdanji predsednik Enotne liste in sedaj kot podžupan občine Bistrica nad Pliberkom se vedno sprašuje, kaj potrebuje dežela Koroška, da slovenska beseda ne bi postala vedno bolj tiha. »Odločilno je vrednotenje jezika. Vsak, ki slovenščino spravlja v podrejen položaj, je sokriv za to, da postaja manj slišna. 'Z jezikom smo ali nismo'. Jezik je ključ do vsega. Da bo slovenska narodna skupnost lahko živela in se razvijala, se morajo truditi vsi tisti, ki so odgovorni v deželi, pa tudi tisti v naših narodnih in kulturnih organizacijah.«      

Ob pesmi je v Smrtnikovem političnem prizadevanju vedno šlo za sožitje v deželi. V ospredju sta bili ljubezen do slovenske besede in njena slišnost v koroški javnosti. Političnih funkcij ni prevzemal zato, da bi hlastal po kaki politični funkciji, temveč da bi kaj premaknil na bolje. »Vsa leta moje politične dejavnosti sem si prizadeval tudi za sožit-je in zbliževanje v deželi, vedoč, da bo naš jezik lahko enakopravno zaživel samo, če ga bodo sprejeli in spoštovali tudi pripadniki večine. Ustvariti moramo pogoje, da se ne bo potrebno zagovarjati ali celo bati zaradi kake javne slovenske besede. Jezik mora postati nekaj samoumevnega tudi v javnih nastopih in pri deželnih ter občinskih prireditvah. Da pa bo to res mogoče, potrebujemo močne in samozavestne politične predstavnike, ki bodo mislili s svojo glavo in ki ne bodo 'hlapci' večinskih strank.«  

Kdor je dolga leta stal v prvi vrsti koroške politike, mu ni vseeno, kako bo omenjena slovenska narodna skupnost v novi koroški deželni ustavi. Glede ustave pravi: »Vse, kar slovenščino spravlja v podrejen položaj, moramo enotno odkloniti. Predlog, ki je na mizi, je slab in škodljiv. Zavzemam se za formulacijo v ustavi, ki bi podčrtala enakopravnost obeh jezikov v deželi. To bi bilo tudi normalno in logično, saj je nekdaj naselitveno območje slovenske narodne skupnosti segalo v vse doline naše domovine in ne zgolj v par občin južne Koroške.«

Za prihodnost si Vladimir Smrtnik želi, da bi čim večkrat videl sliko, ko sosed seže sosedu v roke in mu odkrito reče: Dobrodošel v skupni domovini!«