Prizadeta jim je bila huda krivicaValentin Hauser je na letošnji spominski svečanosti za avstrijski državni praznik spomnil na žrtve nacionalsocializma iz drugih držav, ki so kot vojne ujetnike ali kot civiliste na Koroškem brezobzirno izkoriščali za prisilno delo. Na Koroškem je v času nacizma živelo okoli 60.000 prisilnih delavk in delavcev, ki so jih dodelili različnim dejavnostim – večinoma v kmetijstvu – in jih degradirali na raven sužnjev. Poleg tisočih odvedenih sovjetskih, francoskih, italijanskih in drugih civilistov so na Koroškem morali opravljati suženjska dela nešteti poljski državljani in državljanke. Objavljamo odlomke iz njegovega govora.

Rad bi spregovoril o nekaterih posameznih primerih; bili so to poljski prisilni delavci in delavke, ki so v letih 1940 in 1941 prišli v Grebinj in bili izpostavljeni brutalnim zasliševanjem in mučenjem nacističnih oblasti.
Na stotine Poljakinj in Poljakov – pravili so jim »Polaki« – so po skoraj desetdnevni mučni vožnji v živilskih vagonih prispeli na železniško postajo v Sinči vasi.
Približno 60 shujšanih in zanemarjenih so transportirali na posest gradu Ehrnegg južno od Grebinja, od koder jih je krajevni nacistični vodja porazdelil po kmetijah, na katerih zaradi vpoklica v vojsko ni bilo več nobenega dela zmožnega moškega. Tu so, dostikrat v nečloveških okoliščinah, morali garati kot prisilni delavci in delavke.
Kot primer sramotnega odnosa do Poljakov v Grebinju naj služi ta dogodek: Poznega poletja 1941 je bil Grebinj kraj zločina, ki je zaradi tragičnega spleta okoli umora šestih oseb sprožil splošno ogorčenje.
41-letna mati in njenih med dve in dvanajst leti starih petero otrok je bilo 29. avgusta 1941 v siromašni kajži v bližini Golovice brutalno umorjenih. Oče družine je bil kot vojak v Franciji.
Nacistični policiji in gestapu je bilo takoj jasno, da so grozen umor storili okoliški poljski prisilni delavci.
Številni policisti, gestapovci in žandarji so v teku enega samega dne prijeli 48 od 60 poljskih prisilnih delavcev iz okolice Grebinja in Pustrice, jih privedli najprej na žandarmerijsko postajo v Grebinju, kjer so jih zasliševali, nato pa jih predali v policijske zapore v Celovcu.
Prve udarce so poljski soobčani dobili še med prijetjem, nato na žandarmerijski postaji in nadvse hudo se jim je godilo v gestapovskem zaporu v Celovcu, kjer so jih hudo mučili in poniževali.

Jurek Salejew, star 18 let, iz Varšave
Jurek, starše je pri izbruhu vojne ubila bomba, je prišel na kmetijo v Pustrici in gospodarjevi družini pripovedoval o groznem transportu poljskih sorojakov na Koroško. Pravil je, da so z živalmi ravnali lepše kot z mladimi prisilnimi delavkami in delavci, ki so bili dneve in dneve brez hrane, samo poredkoma so dobili vodo in brez sleherne možnosti za telesno čistočo zaprti v prenapolnjenem živinskem vagonu.
1. septembra 1941 sta mlada gestapovca v črnih jahalnih hlačah in pološčenih škornjih ter z rdečim hitlerjanskim trakom na rokavu prijela Jureka na kmetiji njegovega gospodarja. Jurek si je hotel prižgati cigareto, a eden od vojakov ga je klofutnil, da je odletela cigareta v visokem loku. Tik zatem je bil zaprt, ni se smel preobleči ali posloviti od družine.
Po enomesečnem zaporu in vrnitvi na gospodarjevo kmetijo je bil Jurek duševno strt, nikomur ni več zaupal in je komajda kaj spregovoril. Polagoma pa je le pripovedoval o mučenju v zaporu ter o strašnem in nasilnem načinu zasliševanja.

17-letni Poljak Stanislaw­ Zasada je 17. marca 1941 prišel na gorsko kmetijo pri Arnoldu na Krčanjah na Svinški planini. Stanislaw je gospodarju, ki mu je pravil ata, pripovedoval o nemških vojakih, ki so na Poljskem neusmiljeno ugrabili njegove starše in sestro in jih med seboj ločene odvedli nekam na območje bivše Avstrije. Njega in še nekaj drugih fantov so nekega dne v Čenstohavi dobesedno ugrabili na cesti in transportirali na Koroško.
Dan po umoru blizu Golovice so Stanislawa zaprli in na Glavnem trgu v Grebinju pred več sto ljudmi, ki so se udeležili nacistične manifestacije (ali se je morali), je dobil krepki zaušnici, ker je pomahal svojemu gospodarju, ki ga je zagledal v množici.
Po štirih tednih mučnih zasliševanj Poljakov v celovških zaporih so bile v Šmarjeti pri Velikovcu umorjene tri osebe. Le dan navrh je bil zajet morilec, ki je takoj priznal, da je storil tudi šestkratni umor v Grebinju.
To je bila odrešitev za zaprte in mučene Poljake. Takoj za storilčevim priznanjem, bil je to 41-letni južnokoroški poljedelec, so vseh 48 hudo zdelanih poljskih prisilnih delavcev strpali na kamion in pripeljali nazaj v Grebinj.
Tudi Stanislawa, ki se je vrnil drugačen, kot zlomljen človek. Ni trajalo dolgo, da se je pridružil partizanom na Svinški planini. Nekaj časa zatem se je, oblečen v angleško uniformo, vrnil k Arnoldu in prosil, če se lahko za nekaj dni skrije v hlevu. A že kmalu je Stanislaw izginil in za njim se je izgubila sleherna sled.

Tadeusz Piotrowski, 18-letnik, iz oblasti Varšave
Po enomesečni ječi je pripovedoval o groznih nacističnih metodah zasliševanja v policijskem zaporu. Med zasliševanji so uniformirani uradniki z vsemi sredstvi hoteli od posameznega Poljaka izsiliti priznanje umora. Ker nihče ni zagrešil zločina in zato tudi ni mogel priznati umora, so jih psovali, pretepali in brcali.
Med poznejšo sodnijsko obravnavo je državni tožilec izjavil, da so nameravali Poljake sistematično postreliti drugega za drugim, če nihče od njih ne bi priznal umora.
Tadeusz je govoril tudi o svojem 19-letnem poljskem prijatelju Edwardu Gaspodarskem iz Varšave, ki so ga v ječi najbolj mučili. Edward je bil mrkega in ustrahujočega pogleda, imel je dolge lase in bil zanemarjenega videza. Te lastnosti in njegov osoren način govorjenja so bili verjetno vzrok, da sta ga eses in gestapo tako hudo mučila in trpinčila, da od bolečin ni le jokal in vpil, temveč dobesedno tulil in rjul. Po izpustitvi iz celovškega zapora Edward ni hotel več delati na kmetiji svojega gospodarja in če je zagledal uniformiranca, ga je popadel strah in je zbežal. Tako ne čudi, da se je po nekaj dneh Edward prostovoljno pridružil partizanom na Svinški planini.
Iz virov je razvidno, da je bil Edward Gaspodarski oktobra 1944 deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je po vsej verjetnosti umrl.

Nanizal sem kratke zgodbe o usodah nekaterih posameznikov. 48 Poljakom je bila prizadejana huda krivica, za katero se jim nihče in nikdar ni opravičil. Preživeli poljski prisilni delavci in delavke so se na koncu vojne žalostni in potrti soočali z nejasno prihodnostjo in za marsikaterega ni bilo vrnitve domov, ker so bile družine umorjene, poljska domovina pa opustošena. Mnogi Poljakinje in Poljaki so ostali na Koroškem, tudi pri nas v Grebinju. Integrirali so se in ustvarili družine.

Ne sprašujmo se, ali se kaj takega kot pred 80-imi leti lahko v današnji Evropi spet zgodi! Ne! Sprašujmo se, kaj lahko storimo, da kaj takega nikoli več ne bo mogoče.
Vrata boleče zgodovine naj na široko odprejo pogled v sedanjost in predvsem v prihodnost.
Dragi ljudje! Čutim obvezo, ki zadolžuje danes, tukaj in za vselej, da pravočasno dvignemo svoj, naš glas proti oživljanju fašizma, nacionalizma, rasizma in nasilja.
Glasno in jasno!

Vsakoletno spominjanje na državni praznik na pokopališču v Trnji vasi velja 3.200 ženskam in moškim, ki so imenovani na steklenih ploščah tukajšnjega spominskega obeležja in so postali žrtve nacističnega režima. Vendar je še veliko žrtev in skupin žrtev nacističnega časa, ki se jih moramo prav tako spominjati: okoli 1000 koroških Slovenk in Slovencev je bilo aprila 1942 nasilno pregnanih. Odvzeli so jim vse: njihovo domovino, njihovo dostojanstvo, njihovo svobodo in dostikrat njihovo življenje. Uporniki – partizani ali tisti, ki so odklonili službo v nemški vojski ter dezerterji; zanje je veljal izrek, ki je bil dejansko zakon: »Vojak lahko umre, dezerter mora umreti«. Nadaljnje skupine žrtev so bili Judje, Romi in Sinti, ali pa Jehove priče. Ali pa osebe skupin s socialnega obrobja – imenovali so jih »asocialneže«. Duševno in telesno prizadete osebe kot »nevredne življenja« so postale žrtve evtanazije. Med žrtve nacionalnega socializma pa sodijo tudi osebe iz drugih držav, ki so kot vojne ujetnike ali kot civiliste pri nas brezobzirno izkoriščali za prisilno delo.

Vincenc Gotthardt