Kar daješ, to se ti povrne. Leni Ogris iz Tuc ljudem rada podarja svoj čas, talente in dobro voljo. Za njen 60. rojstni dan so se ji želeli zahvaliti za njeno dobroto.

Kot navdušeni pevki so ji sorodniki pripravili pevsko presenečenje, zapelo pa ji je tudi njenih pet vnukov. »Najlepše darilo je, da imam zelo dobrega moža, dva otroka, ki sta našla svojo pot, vnuki pa so moje največje veselje,« pripoveduje Leni Ogris. S svojim delom veliko prispeva za radiško faro in društvo. »Pred sedemindvajsetimi leti je nenadoma umrla moja mami. Tudi zanjo je bilo samoumevno, da veliko naredi. Zdi se mi, da je to indirektno dala meni. Takoj so me vprašali, če bi prevzela kuhanje. To delam z veseljem, ker vidim, da ljudje ob praznikih potrebujejo skupnost, druženje in so ob tem veseli, da je še kaj dobrega za pojesti. Vedno pa imam ob sebi ljudi, na katere se lahko zanesem.« Nekdo mora prevzeti organizacijo in Leni Ogris ima za to velik talent. Ker so jo mnogi spraševali za recepte, se je iz tega razvila zanimiva prireditev SPD Radiše. Skupaj s sestrično Vroni v Kulturnem domu na Radišah organizirata popoldneve, ki sta jih poimenovali Leni&Vroni kuhata. Leni Ogris je absolventka Slovenske gimnazije, pet let je delala na škofiji, potem je ostala doma pri otrocih, »ker mi je družina najbolj pomembna. Moj prostor je tam, kjer me potrebujejo in to lahko lepo izpolnim.« Več kot 20 let dela kot prostovoljna socialna delavka pri Bewährungshilfe v programu »Nov začetek«, kjer spremlja mladostnike, jim pomaga, da jih popelje nazaj v svet, ko so čisto na robu. Leni Ogris dokazuje, da delo ni samo služba, ampak je še veliko več.

Na svoje otroštvo na Radišah ima zelo lepe spomine. »Živeli smo zelo skromno, a imeli smo veliko obiskov. Imeli smo prvi telefon, zato so vsi prišli k nam telefonirat. Če je pek pripeljal kruh, ga je pustil pri nas in vsi so vedeli, naj gredo po kruh k Žnidarju. S sestro in bratom smo še sedaj zelo povezani. Hudo mi je bilo, ko sem šla z desetimi leti v Celovec na Slovensko gimnazijo in ker ni bilo mogoče, da bi se vozila domov, sem morala ostajati v domu. Šele potem smo izvedeli, kako sta morala mama in oče varčevati, da sta vsem trem otrokom omogočila izobrazbo na Slovenski gimnaziji. Na podeželju je bilo težko imeti krojaštvo. Oče je potem krojaštvo zaprl, ko so prišle trgovine, ni zmogel več. Prve pol leta v domu sem bila zelo nesrečna. Na Radišah nemščine skoraj nisem slišala, v Celovcu pa so nas zaradi slovenščine zmerjali. Samo enkrat na mesec smo smeli domov. V soboto ob štirih popoldne se je končala šola, z avtobusom smo se peljali do Žrelca in potem smo šli peš na Radiše. V ponedeljek zjutraj pa spet nazaj.« A ko je nato čez nekaj let imela možnost, da ji ne bi bilo treba več ostajati v domu, se je domov vozila le pol leta. »Potem sem prosila, če lahko grem spet nazaj v dom. Rekla sem, da bom za to sama delala med počitnicami.« Tako si je želela nazaj v svojo skupino. Skupaj s sošolcem je bila prva, ki je na Slovenski gimnaziji maturirala v italijanščini, zato ju je profesor Čegovnik poslal v Slovenik v Rim. Tam so nastala velika prijateljstva, tudi z nadškofom Uranom.

Živeli smo zelo skromno, a imeli smo veliko obiskov. Imeli smo prvi telefon, zato so vsi prišli k nam telefonirat. Če je pek pripeljal kruh, ga je pustil pri nas in vsi so vedeli, naj gredo po kruh k Žnidarju. S sestro in bratom smo še sedaj zelo povezani.

Želela si je študirati na Dunaju, potem se je obrnilo drugače. »In tako je bilo dobro,« je zadovoljna. Poleg družine ji veliko veselje v življenju daje kultura. Že s trinajstimi leti je začela prepevati v zboru. Ko je Jože Marketz prišel za župnika na Radiše, mu je bila v veliko pomoč pri pisarniškem delu v farovžu. Sedanjega škofa doživlja kot zelo odprtega. Leni Ogris, ki je že dolga leta članica farnega sveta, skrbi tudi za VINZI-bus, organizira ga vsako tretjo nedeljo v mesecu. »Enkrat hrano pripravi ena vas, naslednjič druga, pa fara, društvo, družine, tako da vedno napolnimo avtobus. Če si komunikativen, vprašaš ljudi in mnogi radi sodelujejo.« Vedno nasmejana Leni Ogris je imela v svojem življenju tudi obdobja preizkušenj. Sedaj ve: »Težki časi te naredijo bolj trdnega.«

Mateja Rihter