Ko so se v sredo po veliki noči leta 1941 pojavili na dvorišču pri Črčeju na Blatu pri Pliberku esesovci v črnih uniformah, da bi odvedli družinskega očeta Mirka Kumra v gestapovsko ječo, se je med drugimi hudo jokal tudi najmlajši član družine, šele nekaj tednov star dojenček z imenom Foltej. Jok je bil pogosto njegov sprem­ljevalec v šolskih letih v ljudski šoli v Pliberku. Nekega dne ga je učitelj hudo udaril in mu prizadejal krvavečo rano, ker je namesto pričakovanega nemškega „gedichta“ deklamiral slovensko pesem o lepi koroški domovini. To krivico je Valentin Kumer dolgo nosil s seboj.

Po končani osnovni šoli je načrtoval vstop v trgovsko akademijo, vendar mu je namero prekrižala huda poškodba pri smučanju. Namesto nadaljnjega šolanja je sledil uk za trgovski poklic. Po zgraditvi dóma, ustanovitvi družine in nenehnem splošnem ter specifičnem poklicnem šolanju je končno dobil znanju primerno odgovorno mesto v velikem industrijskem obratu v neposredni bližini doma.
Ko se je Valentinu Kumru ponudila možnost za delovanje v domačih ustanovah, je to tudi v polni meri izkoristil. Postal je član odborov v zadružništvu, v šmihelski fari, pri Zvezi-Bank in pri Mohorjevi. Slednja mu je bila že od otroških let povsem domača, saj so pri Črčeju vseskozi častili čtivo Mohorjeve družbe. Z njim je izpopolnjeval svoje znanje maternega jezika in ni imel težav, da se je poistovetil s to ustanovo. Že pred vstopom v odbor Mohorjeve je kljub mnogim obveznostim kot prostovoljec in poverjenik raznašal in prodajal njen vsakoletni knjižni dar. To poslanstvo opravlja še danes, v prepričanju, da prinaša med vaščane dobro stvar.

Pri vseh svojih naprezanjih se Valentin Kumer dobro zaveda pomembnosti Mohorjeve ustanove in pozna njene zgodovinske zasluge za obstoj slovenskega jezika ter krščanske kulture. »Mohorjeva je preživela vse viharje prejšnjega stoletja. Pregnanstvo in nasprotovanja je niso uničila. Ko so se parole njenih nasprotnikov in preganjalcev že zdavnaj razblinile, ostaja njeno geslo še vedno aktualno, in sicer še bolj kot kdaj prej. Utrla si je pot v nove oblike vzgoje in izobraževanja. Tiskarna je vedno na najvišji razvojni ravni in tako kos vsem zahtevam modernega tiskarstva. Založba sledi utripu časa in je že zdavnaj močan in prepoznaven faktor na knjižnem trgu,« pravi dolgoletni odbornik Mohorjeve.
Njegove misli in dejanja vodijo načelnost, pravičnost in toleranca. Zato dejstva, ki odlikujejo Mohorjevo ustanovo, izroča v premislek vsem tistim, ki se zaradi kake malenkosti zaganjajo v ustanovo in s tem na koncu škodujejo tudi celi narodni skupnosti.

»Ob upadanju narodne skupnosti bi moral vsak pragmatik ugotoviti, da si takšnega luksuza nikakor ne moremo in ne smemo privoščiti,« glasno razmišlja Valentin Kumer in misli, da so nekateri izgubili pravo orientacijo in presojo.
Zato si želi, da bi javnost, h kateri sodijo predvsem mediji, dajala prostor vsem tistim, ki se kljub razlikam v pogledih na nekatere pojave pošteno trudijo za pravičnost in dobro sožitje tudi v lastnih vrstah. Ob skrbnem opazovanju Cerkve, družbe in narodne skupnosti mu je srčna zadeva, da bi se na vseh področjih ljudje bolj podpirali kot pa kritizirali.

Kako tesno je Valentin Kumer povezan z Mohorjevo,  dokazuje tudi uganka, ki jo zastavlja vsem bralcem in bralkam. Kdo hodi v adventu od hiše do hiše in prinaša ljudem dobrote? Ni Miklavž in tudi ne božiček.