Organisation / Organizacija

Nedelja

Mir je vsepovsod zelo krhka zadeva

Bilčovs – Prikaz različnih niti spomina ob 80-letnici deportacije slovenskih družin

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Tabea Gasser, Lena Kolter, Katja Gasser, Katja Weiss (Nedelja)

»Verjeli so v to, da bo zmagala pravičnost.« – Tako je dejala Marija Weber, predsednica SPD Bilka, na spominski prireditvi ob 80-letnici pregona koroških Slovenk in Slovencev iz občine Bilčovs. »Utrpeli so krivico, ki jih spremlja vse življenje in utrpeli so jo zaradi tega, ker jim je bila slovenska materinščina dragocena in ker so se uprli režimu«. Iz Bilčovsa je bilo deportiranih sedem družin, nekateri so bili odvedeni v gestapovske zapore, nekaj pa se jih ni več vrnilo iz koncentracijskih taborišč.

»Preteklost je sedanjost – Naša odgovornost danes« je bilo geslo spominske prireditve. Med zbranimi je bilo tudi nekaj prič časa, ki so bile deportirane kot otroci. V središču prireditve je bil spomin v vseh svojih različnih odtenkih. Slavnostna govornica je bila Katja Gasser, katere ded Janko Ogris je bil s svojo družino deportiran. Spregovorila je Katja Weiss, ki je v središče svojega nastopa postavila kovček svoje matere. S tem je njena mati odšla v pregnanstvo, s tem se je vrnila in ta jo je spremljal na njeni življenjski poti, dokler ga ni predala svoji hčerki Katji. Lena Kolter je brala iz zapisov svoje babice Ane Zablatnik. Uprla se je režimu in pristala v gestapovskem zaporu. Da se nit spomina na dogodke pred 80-imi leti ne bo pretrgala, je s svojim nastopom izpričala Tabea Gasser, ki je zbrane soočila s svojim pogledom na usodo svoje babice Mojci Gasser.

Za glasbeni okvir pa je poskrbel Noreia String Quartett, katerega članica je Lena Kolter. Poseben trenutek večera je bil, ko je kvartet, v katerem igra Lena violino, zaigral ukrajinsko narodno, saj prav vojna v Ukrajini, v času spomina na 80-letnico deportacije, pri nekdanjih pregnancih še posebej močno obuja spomine in jih navdaja s skrbjo, kako gre ljudem, ki so se sedaj znašli sredi vojne in na begu.

Katja Gasser je v središče svojega nagovora postavila sliko, na kateri je bila mati stara okrog deset let. »Slika prikazuje del Ogriseve družine, družine moje matere: štirje otroci, vsi bolj ali manj nasmejani, polni potrebe po nežnosti, polni pričakovanj, polni upanja, polni negotovosti, vsi bolj ali manj zamišljeni, oče, moj deda, Janko Ogris, neobičajno rahlo gleda na tej sliki, skoraj sramežljivo, babica pa gleda, kot da bi že tedaj vedela, da jo čaka globoka grenkoba. Kot da je čutila, da pride moker mraz, iz katerega se nihče ne bo več čisto rešil izmed tistih na sliki. Slika je nastala par let pred deportacijo. Nacionalsocialisti so že bili na oblasti. Mama mi je pripovedovala o izseljeništvu neštetokrat in to podrobno. In kar mi ni šlo v glavo, je bilo vedno znova tudi dejstvo, da se ni govorilo o deportaciji, o tem, kaj se je zgodilo in zakaj, ko so se preživeli izseljenci vrnili. Meni kot otroku, kot odraščajoči ni šlo v glavo, da je to mogoče, da se o tem molči. Meni ni šlo v glavo, da je to mogoče, da človek to doživi in preživi in da ne zasovraži svojih soljudi, ki so na različne načine soposkrbeli za to, da je prišlo do te katastrofe.

Šele danes razumem, da je molčanje tudi ščitilo bolečino, hudo bolečino in da ni bilo mogoče o njej govoriti. In vaščani, ki so deportacijo opazovali deloma z zadoščenjem, so molčali iz drugih razlogov. Morda je sprava samo mogoča s takim začasnim molčanjem. Do te misli sem se priborila šele v zadnjih letih.

In danes? Je preteklost sedanjost? Seveda: tako kot se preteklost ne konča, sedanjost nima začetka: to, kar je bilo, sooblikuje to, kar je. To, kar je, sooblikuje to, kar bo.

Če pogledamo v Ukrajino, zopet vidimo: Očitno smo živeli v Evropi ponovno v iluziji: očitno je tako, da je mir povsod in ob vsakem času ogrožen in da temelji ne nazadnje na pretnji, da soseda lahko ubiješ s svojim orožjem. V preteklosti kot tudi danes: vidimo žrtve, vidimo storilce. V preteklosti kot tudi danes obstajajo situacije, v kateri se človek lahko odloči za zlo ali pa za dobro. Dejstvo je: vojna rojeva vojne, vojna je uničevalna sila, ki zastruplja generacije v prihodnosti.

Tudi pri nas, tudi v Bilčovsu: ne motimo se, mir je vsepovsod zelo krhka zadeva in treba se je dan za dnem truditi zanj. To je morda najpomembnejša lekcija iz naše preteklosti.«

Tabea Gasser, vnukinja Mojci Gasser, je prebrala pismo, ki ga je napisala svoji babici. V njem je povedala tudi naslednje: »Zgodbe, ki mi jih pripoveduješ, so čustvene in intenzivne. Nenadoma si morala zapustiti svoj ljubljeni dom in se znajti v novem, neznanem okolju. /…/ Strašno je, da podobna situacija tudi zdaj pretresa svet. Družine, predvsem ženske z otroki, so prisiljene zapustiti svojo domovino in poiskati zatočišče v drugih državah. /…/ Občudujem te. Kljub krutim izkušnjam imaš danes družino, ustvarila si si dom in s prisrčnostjo in pozitivnostjo mojstriš življenje. Rada bi se ti zahvalila, da si ohranila jezik po tem nepopisnem udarcu usode in mi s tem omogočila, da odraščam slovensko.«

Vincenc Gotthardt