Organisation / Organizacija

Nedelja

Minljivost je edina gotovost našega življenja

Oseba v žarišču: Marian Schuster

Mnoge načrte delamo za poletni in počitniški čas, pa se včasih vse podre. Mnoge načrte delamo za življenje, pa ni nujno, da se ures­ničijo. Marian Schuster kot duhovnik v bolnišnici ve, kako krhko je človeško življenje. Ve pa tudi, kako dragoceno je.

Marian Schuster v bolnišnični kapeli v Beljaku. (Foto: Rihter / Nedelja) 
Marian Schuster v bolnišnični kapeli v Beljaku. (Foto: Rihter / Nedelja) 

Bolnišnična kapela v Beljaku je nekaj posebnega. Nekaj posebnega je tudi duhovnik, ki jo oskrbuje. Na praznik Marijinega vnebovzetja je praznoval svoj rojstni dan: V kapeli je daroval slovesno sv. mašo, kjer sta imela posebno mesto tudi glasba in blagoslov zelišč, nato je obiskal bolnike po sobah, popoldne pa je daroval poročno sv. mašo na Osojah. Tako je tudi ta dan preživel kot ostale dni med letom, ko si vedno rad vzame čas za ljudi.

»Posvečen sem bil 1979. leta. Zrasel sem v rožeški fari, v družini, ki je bila zelo verna, predvsem mama. Vem, da sta starša molila, da bi kateri od treh oziroma štirih sinov (eden je kmalu po porodu umrl), šel po poti duhovništva, ampak nikoli nista koga silila,« pripoveduje Schuster, ki je že v času šolanja na Slovenski gimnaziji mislil na duhovniški poklic. Vmes so bila tudi obdobja, ko mu to ni bilo blizu, a ko se je bilo treba odločiti, je le vstopil v teologijo v Salzburgu, kjer je takoj ob začetku študija začel pomagati v domu za ostarele in v počitnicah tudi v bolnišnici.

»Pot me je že tedaj zelo vodila v to pastoralno delo. Razmišljal sem tudi, da bi šel študirat medicino, ampak to bi bila odločitev proti samemu sebi, zato sem se odločil za duhovniški poklic in posvetitev. Zelo rad sem bil kaplan in zelo rad sem poučeval v šoli, a bolnišnica mi je vedno ostala blizu, in to sem zasledoval. Tedanjega škofa Kapellarija sem nagovarjal, da bi rad naredil kakšno izobrazbo v to smer in res sem lahko šel za eno leto v Heidelberg.«

Tam je spoznal oratorij sv. Filipa Nerija, ki se mu je pridružil ter škofu Kapellariju sporočil, da ne pride več nazaj na Koroško. Schuster se spominja, kako je škof reagiral »z veličino« in mu pustil, da gre svojo pot, tako da je bil skoraj osem let v Heidelbergu, kjer ni mogel brez dela v bolnišnicah, tudi tam je obiskoval bolnike v univerzitetnih klinikah. Nato pa mu je škof Kapellari poslal pismo, v katerem ga je vprašal, če se bo morda le vrnil na Koroško. »Čutil sem, da je čas za nov korak, čeprav sem se zelo težko ločil od Heidelberga. Bal sem se, da bo to korak nazaj, a hvala Bogu ni bilo tako. Ko sem tukaj v Beljaku začel, pred 25-imi leti, se je to izkazalo kot prava pot. Vedno sem bil prepričan, da poti ne gremo sami, ampak da nas Nekdo vodi, če smo odprti za to,« pripoveduje duhovnik v drugi največji bolnišnici na Koroškem. 

Bolnišnična kapela v Beljaku. (Foto: Rihter / Nedelja) 
Bolnišnična kapela v Beljaku. (Foto: Rihter / Nedelja) 

Ljudje so ti zaupani, vprašanje pa je, kaj je zate pomembno, kam položiš težišče, razmišlja Schuster:

»Vsak župnik na fari ima opraviti z ljudmi od zibelke do pare, od krsta pa do krste, tu pa je vse soočanje s težkimi boleznimi, starostjo in umiranjem še bolj strnjeno. Če samo pomislim na intenzivne oddelke, ki jih obiščem vsak dan, če le gre, od otroškega intenzivnega oddelka naprej. Tam je umiranje vsakdanjost.«

Težke teme, ki jih prevečkrat potiskamo na rob, o katerih ne razmišljamo. Kaj ljudem, ki se s tem soočajo vsak dan, daje moč? Marian Schuster pove, da njemu daje moč vera: molitev, mnogi ljudje, ki zanj molijo, to ga spremlja in nosi. »Verujem v smisel življenja, ne samo v času, ko smo mladi in nam bolj ali manj vse uspe, ampak tudi v starosti, v betežnosti, v umiranju in smrti. Tukaj ne umirajo samo stari ljudje, ampak tudi otroci. Vsako življenje ima smisel. Pot našega življenja, ki se vedno konča – prej ali kasneje – je prehod v novo in večno življenje pri Bogu,« govori tudi ob pogledu na to, koliko otrok in mladih je spremljal pri umiranju. In dodaja, da so nekateri od njih bolj doumeli, kaj je življenje kot marsikateri starejši človek.

Marian Schuster živi sedanjost tako polno, da nima veliko želja za prihodnost. Dan za dnem se srečuje z najrazličnejšimi ljudmi: z bolniki, trpečimi, s svojci, ki jih na tej poti spremljajo, z osebjem, ki v bolnišnici dela. »Skušam živeti vsakdanjost in včasih pridejo misli: leta prihajajo in odhajajo. Čutim, da potrebujem več miru. Skušam živeti v odprtosti. Dokler mi daje Bog moč in zdravje, je to moje mesto, kjer sem rad in me to delo zelo izpolnjuje,« pravi Schuster, ki je nekaj časa preživel na Atosu, kjer je živel v drugem svetu, v večurnih molitvah z menihi, mnogo časa je imel zase. To obdobje doživlja kot božji dar, za katerega je hvaležen in iz katerega je črpal tudi tista leta, ko je poleg svojega dela oskrboval starše.   

Marian Schuster je tokrat predstavljen v naši rubriki Oseba v središču, sam pa pravi, da želi v središče postaviti minljivost – edino gotovost našega življenja. »To je edina realnost, s katero naj bi živeli in se soočali. Nihče ne ve, kaj bo naslednji trenutek.« Na to temo vodi seminarje. Če razmišljamo o minljivosti, ugotovimo, da niso vse reči tako pomembne, kot si mislimo. »Tudi v Cerkvi bi lahko živeli s tem pogledom, da ni vse tako pomembno«, še dodaja.

Na telefon je dosegljiv dan in noč. Pomembno je zanj, da je prezenten, da je samoumevno, ko duhovnik vstopi na intenzivni oddelek in da se ne čudijo, če pride. V bolnišnici v Beljaku je ravno obratno: Če ga slučajno kakšen dan ni, ga pogrešajo. Na intenzivnih oddelkih obišče vse bolnike, ne glede na versko pripadnost ali nepripadnost. Prisotnost duhovnika ni pomembna samo za bolnika in svojce, ampak tudi za zdravnike, medicinske sestre in ostalo osebje, ki njegovo hitro odzivnost zelo cenijo.

Utrinek iz kapele: (Foto: Rihter / Nedelja)
Utrinek iz kapele: (Foto: Rihter / Nedelja)

Kapela v deželni bolnišnici Beljak ni samo eden izmed prostorov, ampak posebna stavba. »Hvala Bogu, da sem prišel v Beljak v času, ko se je pri bolnišnici veliko zidalo. Tako je ob obnovi kapele nastala možnost, da umetnik našega časa iz nje nekaj ustvari.« Koroški umetnik Giselbert Hoke in inženir Paul Weritz sta se podpisala pod kapelo, v kateri niso samo svete maše, ampak tudi zelo kakovostni koncerti, in to desetkrat na leto, vsako prvo nedeljo v mesecu, razen januarja in avgusta.

»Vidno in slišno že dolga leta povezujemo umetnost, ki je čisto poseben dokaz Božje eksistence. Glasba nas pelje k Bogu. To vsak na svoj način čuti in doživi.«

Septembra bo že 157. koncert po vrsti. Tudi zanje je zaslužen Marian Schuster.

                                                                                                                         Mateja Rihter