Organisation / Organizacija

Nedelja

Mi smo darilo za druge

Oseba v žarišču: Tatjana Oraže-Vavti

 »Za čar božiča niso pomembna darila, mi smo darilo za drugega.« (© Foto: Opetnik)
»Za čar božiča niso pomembna darila, mi smo darilo za drugega.« (© Foto: Opetnik)

Vsak dojenček je za Tatjano Oraže-Vavti enkraten, obdan s svetniškim sijem. Drobceno, nedolžno bitje, ki domuje med nebesi in zemljo, ji je sveto. Ko drži v rokah dojenčka, uživa in v njo se naseli nepopisna sreča. 

Ob veliki družinski mizi sredi Šmihela se okrog nje zbirajo petletni Miloš in dvojčka Janek in Jurij. Božične kekse so skupno spekli in pričarali v hišo predbožično razpoloženje. V adventnem koledarju čakajo otroke majhne skrivnosti, na polici pa so pripravljene jaslice, v njih čakajo pastirji. In Miloš pokaže na Marijo in Jožefa, ki sta na drugi stani veže, še na poti do štalice. Še nekaj dni in se bo rodil Jezus. 

»Jaz ljubim biti noseča. Rojevati pa je tako, kot da se sama znova rodim.« Odraščanje svojih otrok vidi kot velik zaklad, rojevanje je zanjo največji dar, ki ga imajo ženske. Že ob rojstvu prvega otroka se je sama počutila kot nov človek. Pred tem je Tatjana Oraže-Vavti doživela žalost ob izgubi otroka. V 20. tednu nosečnosti se je v času dopusta napovedal nepričakovani porod in majhna deklica, za katero sta starša že imela izbrano ime Eva, je živela samo pet minut. Takrat je Tatjana Oraže-Vavti začela razmišljati o nosečnosti in rojevanju in spoznala, kakšna sreča je nosečnost brez komplikacij in porod brez težav. Ob globokem spoštovanju do življenja je v njej in možu Mihu dozorela odločitev, da se otroci ne bodo rodili v bolnišnici. In tako se je prvi fant Miloš rodil v hiši rojevanj pri Gospe Sveti. Za mamico je bil ta čas »en sam čar.« Zunaj je lilo kot iz škafa, v prijetnem zavetju hiše pa je družina začenjala prve skupne korake. Tatjana Oraže-Vavti si je že kot majhna deklica želela veliko otrok ali pa vsaj štiri. Nosečnost z dvojčki jo je postavila pred nov izziv in želja, da bi otroka rada rodila brez carskega reza. Vse je hotela storiti za to željo, ob tem se je zavedala, da to ni v njenih rokah. Porod v bolnišnici so uživali: vsi, novorojenčka Janek in Jurij, mamica in osebje bolnišnice. Ob tem prizna, da so bili prvi tedni, ko je družina naenkrat štela pet članov, kar emocionalno naporni. Po tednih navajanja je začela družina uživati. V letošnjem poletju pa je družino izpopolnilo rojstvo malega Tomaža. »Tomaž je zadovoljen dojenček. Od vsega začetka uživa v naši družini in mi z njim.« Mamico pa obdaja občutek, da je družina sedaj popolna in se sama počuti »kompletno«. Vsak nov dan pričenja družina brez naglice. Skup-ni zajtrk se včasih raztegne v dopoldanski čas. Ati Miha odpelje Miloša v vrtec, mama Tatjana ob kavi obvezno prebere časopis. To je njen čas – sicer je za Tatjano Oraže-Vavti vsak trenutek, ki ga preživi z otroki, tudi njen čas. Skupno kuhanje, branje knjig, igranje igric in igra zunaj v naravi – vse to je čas, s katerim razpolaga skupaj z otroki. »To je moja družina,« pravi nasmejana mamica, iz njenega naročja z velikimi očmi gleda v svet dojenček Tomaž. Janek in Jurij bi rada še prerezala kak keks.

Ob pogledu na svoje štiri fante prizna, da bi bilo zanimivo vzgajati tudi deklico, toda imeti štiri zdrave otroke, je zanjo nekaj izredno lepega. V skupnem doživljanju časa bi jim rada posredovala spoštovanje do drugih in ljubezen do samega sebe. »Vsi smo rojeni pod istim soncem in nisem jaz, doma v Avstriji, vredna več kot otrok iz Gane. Imamo srečo, da smo rojeni v tej državi, drugi te sreče nimajo.« In še nekaj je, kar se mladi mamici zdi pomembno. Čeprav sama nima deklice, je zanjo pomembno, kako ob pogledu na dekleta vzgaja svoje fante – a moški ni več vreden. Še posebej z vidika, da se ji zdijo današnja dekleta spet bolj podložna, kot je bila njena generacija deklet. »Pomembno jim je, da ugajajo,« se v mislih potaplja Tatjana. V razmišljanju jo pogosto zmotijo njeni fantje s kako lepo risbo, objemom ali enostavno povedo: »Poglej, mamica, to je zate.« Takrat pozabi mamica vse naporne trenutke dneva. Ob otrocih odkriva Tat-jana Oraže-Vavti tradicijo, prvinske vred-note in besede, ki jih je kot otrok doživela v domači hiši na Obirskem. In glasba. Ne more si predstavljati dneva brez glasbe. »Z nobeno drugo stvarjo ne moreš zrahljati dneva tako kot s pesmijo in glasbo.« Otrokom je pela že v času nosečnosti. Danes pa prepeva cela družina. Otroci ljubijo svojega atija Miho, ki jim zaigra na harmoniko otroške, narodne in tudi Avsenikove pesmi. Tatjana sama pa se že veseli vigredi, ko bo spet segla po saksofonu in bo zaigrala skupaj s soglasbeniki pri Godbi na pihala v Šmihelu. 

Trenutno uživa z otroki predbožični čas. Advent in božič na podeželju sta za njo, ki je nekaj let živela v soju predbožičnih luči mesta, nekaj najlepšega. Želi, da bi čar tišine in lučk doživeli tudi njeni otroci. »Za čar božiča niso pomembna darila, mi smo darilo za drugega.«