V jedilnici Milice Sturm v Dobrli vasi diši po kavi in pecivu. Na mizi so pogača, kozarci soka, nekaj domačega peciva. Ob mizi se pridružijo v kratkem času Milli Zwitter, Martin Lesjak, Fani Fera, Jožef Pasterk, Jozej Pruntsch, Martin Wastl in Franc Gomernik. Sedijo, pijejo kavo, se smejijo in se spominjajo časa, ko so bili še »fajn mladi«.

»Kako bomo rekli, če bo prišlo v Nedeljo?« se pošali Jožef Pasterk, najstarejši v skupini. »Mi smo farna mladina, ki se je postarala,« dodaja Martin Wastl in vsi se zasmejijo. »Ali pa kar mladostna starina,« pristavi Fani Fera, in smeh napolni sobo. Tako se je pred kratkim znova zbrala skupina nekdanjih članov farne mladine Dobrla vas, ki je pred desetletji dajala utrip kraju – in kot sami pravijo, »postavila temelje kulture, ki še danes živi v Dobrli vasi«.

Ko začnejo pripovedovati, se besede nizajo druga za drugo. Vsak doda košček mozaika, vsak spomin odpira novega. »Naša mladina je bila res živa. Srečanja so bila v proštniji,« pravi Milli Zwitter. Proštnija, to je bil prostor, ki ga je mladim odprl prošt Brandstätter, skupaj s svojo sestro Marijo Brandstätter, ki je bila tudi gospodinja. »Za nas je bil to pravi drugi dom,« pravi Martin Lesjak. »Tam smo se srečevali, peli, vadili, se pogovarjali o vsem, tudi o veri in življenju.« Srečanja so potekala enkrat na teden, ob pripravah na igre pa še pogosteje. »Ko smo pripravljali gledališke predstave, smo bili včasih tam vsak drugi dan. Prišli pa smo tudi peš, nekateri od daleč – iz Lovank, Kokja, Mokrij, Dvora …« »Pa ni bilo lahka pot, posebej pozimi,« se spominjajo. »Ampak volja je bila!«

Medtem ko na mizi kroži še en kos pogače, se pogovarjajo o gledališču in o številnih igrah, ki so jih uprizorili. »Kaplana sta dobila tekste od Krščanske kulturne zveze iz Celovca,« razlagajo. »Eden je vodil skupino deklet, drugi skupino fantov, oba pa sta bila odlična režiserja, učila sta nas pravilne izgovorjave in odrske slovenščine.« Kakšen je bil oder? »Oder smo postavili sami v nekdanjem hlevu proštnije,« se nasmehne Milica. »Vse iz starih desk, pa s prostorom za šepetalca. Tudi okna smo zadelali z deskami, da je bilo temno kot v pravem gledališču!«

Na stenah so bile kulise iz lesenih plošč podjetja Leitgeb iz Sinče vasi, obleke pa so sešili kar sami. »Imeli smo eno šiviljo, Preinikovo Tončko, po domače Avhovo Tončko. Vse obleke je naredila, čisto vse! In še igrala je zraven.« Predstave so bile velik dogodek v vasi. Dvorana, ki je bila pravzaprav star skedenj, je bila vedno nabito polna. »Zaveso smo morali ročno odpirati,« se nasmehne Martin Lesjak. »In vedno smo bili živčni. Ampak ko si stopil na oder, si pozabil vse.« Po vajah in nastopih je vedno sledila pesem. »Peli smo vse mogoče. Cerkvene, ljudske, slovenske pesmi. Knjig nismo imeli, vse smo znali na pamet. Skupno petje nas je tako povezalo, da še danes, če se dobimo, znamo zapeti brez glasbila,« se spominjajo skupaj. Pesem je bila del njihovega življenja. Ne le kot umetnost, temveč kot izraz povezanosti. »Včasih smo peli tudi do polnoči. Pesem je bila molitev, veselje in družba hkrati.« Farna mladina ni le igrala in pela – bila je tudi na poti. Hodili so na Peco, Svinjsko planino, Obir, Brško planino, v Št. Jakob v Rožu in na Djekše. »Naši izleti niso bili samo zabava – bili so del naše skupnosti,« pravi Franc Gomernik. Lep spomin ohranjajo na dvodnevni izlet na Obir. »S kolesi smo šli do Podkanje vasi, naprej do Sel Borovnice, potem pa peš do Kališnikove domačije, kjer smo prespali. Zjutraj pa na vrh Obirja – tam smo ob sončnem vzhodu imeli sveto mašo,« pove Milica. »Tiste maše pod nebom ne pozabiš nikoli,« pravi Milli.

Leto 1963 je zapisano v farno kroniko: takrat je bil Mladinski dan v Dobrli vasi. »Prišlo je 1300 mladih!« pravi z navdušenjem Franc Gomernik. »Zbirali smo se na proštnijskem dvorišču, potem pa v procesiji s pihalno godbo na goro k cerkvi Sv. Duha. Maša je bila zunaj, na prostem. Po njej pa petje, malica, igre. To je bil dan, ko je pela vsa Dobrla vas!« Tisti dan še danes omenjajo kot vrhunec mladinskega gibanja na Koroškem. In prav ti ljudje, ki danes sedijo pri kavi, so bili takrat središče tega dogajanja.

Najdaljše in najlepše potovanje, ki so ga doživeli člani farne mladine Dobrla vas, je bilo leta 1964, ko so se skupaj z mladimi iz Roža, Podjune in Zilje udeležili Evropskega srečanja v Stuttgartu pod geslom »Gradimo Evropo, gradimo boljši svet«. »To je bilo pravo doživetje,« se spominjajo. Na pot so se odpravili z avtobusom, ki ga je vozil gospod Sandor Majsai, potovanje pa je organiziral njihov član Štefan Sienčnik. Avtobus so okrasili s plakati in zastavami svoje mladine, kar je takoj vzbudilo pozornost in ponos, da prihajajo iz Koroške. Nekateri so oblekli narodne noše, drugi so ponosno nosili slovenske zastave. Za duhovni del poti je poskrbel kaplan Maks Michor, ki jih je naučil pesmi, s katerimi so spremljali pot. Med njimi je še danes znana: »Zavihrale so zastave sveta, in na pot zdaj stopa mlada četa, borci Božjega kraljestva, borci Božjega kraljestva smo.«

V Stuttgartu so se srečali mladi iz številnih evropskih držav. Bilo je leto, ko so koroški Slovenci že desetletja pred ustanovitvijo Evropske skupnosti nosili sporočilo povezanosti in miru. »Pokazali smo, da koroška mladina zna biti odprta, pogumna in ponosna na svoje korenine,« pripovedujejo. Potovanje v Stuttgart je za vse ostalo nepozabno doživetje. Ne le kot pot po tuji deželi, temveč kot simbol mladinske povezanosti, vere in prijateljstva, ki je presegla meje. Že takrat so, z mladostnim pogumom in pesmijo v srcu, resnično gradili Evropo – tisto človeško, srčno in povezano Evropo, o kateri so sanjali. »Ko smo to peli, se je avtobus tresel od veselja,« se spominja živahna skupina. »To je bilo potovanje, ki nas je povezalo – pokazali smo, da koroška mladina zna stopiti skupaj in z vero gledati naprej.« Kasneje so morali zapreti farno dvorano iz varnostnih razlogov. »Takrat smo se povezali s Slovenskim prosvetnim društvom Srce.« »Tako se je delo nadaljevalo, čeprav v drugi obliki.« In prav iz te povezave je zrasla kulturna dejavnost, ki v Dobrli vasi živi še danes – pevci, gledališčniki, verniki, družine. »Brez farne mladine,« poudari Franc Gomernik, »kultura v Dobrli vasi ne bi obstala tako, kot obstaja danes. Farna mladina je začela in ta duh se je ohranil do sedaj.«

Ko se pogovor vrača v sedanjost, se obrazi nasmehnejo. »Zdaj smo vsi že čez trideset,« se smejijo. »Ampak mladina smo bili in mladina bomo ostali!« »Mi smo farna starina,« doda eden od moških v šali. »Ali pa kar mladostna starina.« Vsi se zasmejijo, nato pa za trenutek nastane tišina. »Ko pomislim,« pravi Milica tiho, »smo imeli srečo. Takrat ni bilo veliko, pa smo imeli vse – prijateljstvo, vero, pesem in delo za skupnost.«

Srečanje pri Milici Sturm je trajalo do popoldneva. Članice in člani nekdanje farne mladine so še nekaj časa ostali ob kavi in pogači in morda tudi ob kakšni drugi pijači. A zagotovo v pogovoru, s smehom in spomini so se počutili kot nekdaj. »Vse, kar smo počeli, je bilo iz srca in zato bo ostalo,« so ob slovesu povedali. In res, iz katoliške mladine Dobrla vas se je razvila in bivši člani so še vedno dejavni. V cerkvenem zboru, pri Živem rožnem vencu in pri Katoliškem ženskem gibanju. Njihova mladostna vnema se je le malo preoblikovala. Od odra in proštnije se je preselila v vsakdanje življenje posameznih in skupnosti. »Farna mladina Dobrla vas, mladina, ki je zgradila kulturo in povezala ljudi.«

V času, ko se svet hitro spreminja, je zgodba farne mladine Dobrla vas opomin, da prava moč skupnosti izhaja iz zavzetosti, prijateljstva in vere. To je zgodba o generaciji, ki ni imela veliko, a je ustvarila ogromno. S tem je zapisala pomembno poglavje v naši krščanski, škofijski in koroški zgodovini.

Alexandra Praster