Bil je navzoč, kamor je za trenutke gledal ves svet. Kot policist je leta 1979 spremljal na motorju ameriškega zveznega predsednika Jimmyja Carterja in ruskega predsednika Leonida Brežnjeva, ki sta se z letališča na Dunaju peljala na kraj podpisa pogodbe SALT_II za atomsko razorožitev med velesilama. Tudi švedsko kraljico Silvijo je spremljal. To je bilo na Dunaju in službeno. Leta 1982 pa je storil nekaj, kar ga spremlja sedaj že skoraj 40 let: postal je mežnar v novo zgrajeni cerkvi v Št. Primožu.

»To, da greš v cerkev,« pravi Jozi Urak iz Nagelč, ki te dni praznuje svojo 65-letnico, »je, kot bi šel domov. Z delom kot mežnar imam veselje in v cerkvi se počutim kot doma«. Pa se je na začetku, ko ga je župnik Krištof vprašal, malo branil. »Veste, imam službo in biti mežnar, to pomeni imeti čas.« Pa župnik ni popustil. Spomnil ga je, da je dolga leta ministriral in da je sedaj čas, da bi postal še mežnar. Potem pa mu je še rekel »Tu imaš ključ.« Od takrat hodi Jozej Urak »z velikim veseljem« domov v cerkev in doživlja mnogo povezanosti in veliko skupnost v fari. Služil je tudi pod župnikom Rozmaričem in sedaj pod župnikom Rosenzopfom. Jozej Urak mu pravi Hanzej.

Še preden je prevzel službo mežnarja, je s svojo ženo Fini spoznal, kako težko je v posebnih trenutkih moliti besede iz očenaša »zgodi se po tvoji volji«. Takrat jima je iz jasnega neba zbolel štiri mesece star sin in po štirih dneh v bolnišnici umrl. Temelj za njegovo povezanost z vero je bil položen doma. Posebej mu je ostala v spominu molitev skupaj s staro mamo, ki ji ni več šlo tako dobro. Spominja se, kako si je stara mama želela, da se je usedel k njej in po molitvi je vedno prejel kaj sladkega ali pogačo. »To ostane in ne povezuje le z babico, ampak ustvari tudi poseben odnos do molitve.«

Kot mežnar je v preteklih letih Jozej Urak marsikaj storil za cerkev. Da to lahko s tako zagnanostjo dela, se mora seveda zahvaliti tudi svoji družini, ki je tako, kot on sam pravi, »svoj drugi dom našla v cerkvi«. Eni ministrirajo, drugi pojejo v cerkvenem zboru ali v drugih pevskih skupinah, pripravljajo otroške maše … Njegovo družino povezuje delo za faro. Jozeju Uraku pa je bila odvzeta od preteklih volitev župnijskega sveta še ena skrb: Odslej mu ni več »treba paziti, da ne bi postal podpredsednik« – to je namreč postal. Ta njegova nepozornost je povezana s tem, ker je vedel, da ima kot upokojenec več časa za to nalogo. »Kdor opravlja to službo, mora imeti za ljudi čas, biti mora dosegljiv in znati poslušati.« In ker je kot mežnar največkrat tudi pred župnikom v cerkvi, se lahko še marsikdo nanj obrne s svojimi željami in skrbmi. Kar ga posebej veseli, je dobro razumevanje med farani in njihova povezanost s kulturnim ustvarjanjem v domačem kraju. »Pomembna je stkanost med ljudmi, faro in vasjo. To ustvarja občutek domačnosti in medsebojne povezanosti.«

Kar je to leto pogrešal, je polna cerkev ljudi. »Treba je malo potrpeti, saj je ostalo dobro ozračje. Kar zaenkrat manjka, je tista sproščenost, ki smo jo poznali pred pandemijo. Zaenkrat pa se samo sprašujemo, kaj smemo in česa ne in poskušamo, kako najti poti do faranov in to seveda tudi s prenosi maš.« Tu opozarja na sodelovanje mladih, ki jim želi: »Vsak naj gleda, da bo tudi drug srečen in vsi smo enaki, nihče ni boljši.«

Jozej Urak je svojo mežnarsko službo mogel opravljati tako vestno tudi zaradi tega, ker so mu pri tem vedno pomagali vnuki Lara, Leon, Jan, Emma, Aron, David in Ivo. Za vnuke se mežnarska služba konča, če gredo ministrirat. Toda če bo šlo vse dobro, potem obstaja rahlo upanje, da bo še kdo od njih mežnar ali mežnarica. Tudi njihov ded je moral najprej biti ministrant, da je postal mežnar – samo brez prakse.

V. Gotthardt