V Hiši kulture v Žvabeku so priče časa v spominih prestopale državno mejo

V središču pogovora v Hiši kulture v Žvabeku je bila meja. S to prireditvijo so se na Koroškem začele prireditve ob 100-letnici plebiscita s skupnim naslovom »CarinthiJA 2020«. O meji nekoč in danes so spregovorile priče časa to- in onstran meje.

Ljubezen premosti celo državno mejo, sorodstvene in prijateljske vezi se raztrgajo, tihotapljenje, šikane na meji, čezmejna pomoč, sodelovanje in prijateljstva kljub oviram, kulturna izmenjava …. vse to je meja. Tudi ko je ni več, v glavi še vedno obstaja. In ni treba kake žice ali zidu, mejnik postane tudi mejnik za jezik, »zdaj je treba govoriti drug jezik«, in mejnik je tudi čisto jasna linija »nikakor ne iti čez mejo« in tudi, ko je poleti mejnik zaraščen, je to »sicer nevidna meja, vendar kljub temu neviden zid iz stekla«.

Za Raimunda Grilca, ki živi v Lokovici čisto ob meji, je bila meja povezana s strahom, »ker nekaj je bilo čisto jasno, če grem malo čez mejo, sem že na oni strani«. Ta ona stran pa je bila velika neznanka.

Med pripovedniki je bil tudi Hanno Glawischnig. Zanj je bila meja tudi kraj, kjer so tihotapili. Spomnil je na trenutek, ko je prišla Slovenija k Evropski uniji. »Nevidni zid v glavah se je šele počasi odpravljal.«

Nežka Srienc iz Strojne se je meje lotila drugače. Poročila se je iz Slovenije v Avstrijo. Preden pa se je to zgodilo, je imela samo eno težavo: »Moj bodoči mož ponoči ni mogel priti k meni, ker je bila ponoči meja zaprta.« Dolfej Krivograd pa meje nikdar ni poznal. Zanj je bila meja poseben izziv. Kava, stroji, to je bil njegov vsakdanji kruh. »To je bilo vedno veselje, če si prišel na drugo stran meje,« je rekel. Ivan Olip je opozoril na mejo iz zornega kota romanj. Ljudje so znali premoščati težave in romali v svetišča to- in onstran meje. Raimund Grilc je pogledal na mejo z vidika beguncev. Takrat so bežali iz Jugoslavije v Avstrijo »in so doživeli trenutke, ko niso vedeli, ali so že v Avstriji ali še vedno v Jugoslaviji.«

Vincenc Gotthardt

O meji je spregovoril tudi zgodovinar Štefan Pinter. Preberite, kako se je on srečeval z mejo.

Na pariški mirovni konferenci so sklenili, da bo Mežiška dolina pripadla brez plebiscita Kraljevini SHS. Mejo so potegnili severno od Dravograda čez hrib do Holmca in naprej čez Peco. S tem so prerezali prostor, kjer so ljudje živeli skozi stoletja v »istem biotopu«, se med seboj ženili, se srečevali na žegnanjih in romanjih, gotovo pa enkrat v letu na pliberškem jormaku. Gre za območje, kjer prevladujejo kajžarji, majhni in srednji kmetje poleg obsežne posesti pliberškega grofa Turna. Po letu 1919 se je za prebivalce na Strojni, v Šentanelu, na Komlju, Gradičah, Belšaku in Šmarjeti začelo »življenje ob meji«. V letih med obema vojnama, ki jih je zaznamovala huda gospodarska kriza, skrita brezposelnost in splošno pomanjkanje, je nova meja prebivalce potisnila še bolj na obrobje.

Moja mama se je rodila leta 1922 pri pd. Dajivarju (najbrž od Danieler, človek iz Šentanela) na Beznici, kamor se je njena družina preselila leta 1921 iz Solčave. Vse, kar je družina s tedaj štirimi otroki imela, sta morala znositi do Dajivarja. Stara mama, tako smo pravili babici, je bila znana po tem, da je nosila tovore tudi po 50 in več kilogramov. Ko so se selili, so nekatere stvari pustili pri Viniku ob meji na jugoslovanski strani, kake pol ure hoda od novega doma. Ko so nato šli ponje, je bil Vinik na avstrijski strani. Medtem so namreč potek meje malo premaknili. Vinik in še nekateri kmetje na Belšaku so bili zelo nesrečni, ker so bili odrezani od pokopališča v Šmarjeti.

Majhna kmetija, prej kajža, je dala krme kvečjemu za eno kravo in še kakšno kozo, hrane za devet otrok pa ni bilo zadosti. Dekleta, bilo jih je osem, so moji stari starši že zelo zgodaj dali h kmetom v bližnji okolici, Micko z dvanajstimi leti, Olgo z desetimi, Matildo z osmimi, Martin je umrl štirileten za astmo. Hanka in Bernarda so prav tako morali od doma v zgodnjem otroštvu, Klara celo z manj ko štirimi leti. Moja mama je ostala doma do svojega enajstega leta, ker je morala skrbeti za mlajšega brata Tonija in najmlajšo sestro Brigito. Leta 1930 je Dajivarjeva domačija pogorela. Hišo so ponovno zgradili in si nakopali ogromno dolgov.

Stara mama je skušala olajšati trdo življenje svoji družini s tihotapljenjem. V koš si je nadevala stvari, po katerih je bilo povpraševanje v Jugoslaviji, npr. saharin, kake vžigalnike ipd., vse pokrila s senom in se včasih tudi za več dni odpravila na pot. Poznala je vse steze od Laboda pa do kapelških grap. Nekoč so jo ustavili graničarji in hoteli pregledati njen koš. Pa je eden dejal: »Kaj boš vizitiral, saj vidiš, da ima na hrbtu poln koš in spredaj poln trebuh«. Pričakovala je spet otroka. Tako so jo pustili pri miru. Doma jo je čakal mož z otroki, menda je z njimi molil, zase pa preklinjal nad svojo usodo. Mama je le zelo neredno hodila v šolo na Suhi, včasih samo enkrat ali dvakrat v tednu, ker je kot najstarejša pri hiši skrbela za mlajše. Moj stari ati je bil enkrat celo obsojen, ker je zanemarjal šolsko obveznost svojih otrok. Za štiri dni je moral v občinski zapor v Pliberku, saj ni bilo denarja, da bi plačal kazen. Občasno je hodil pomagat za en šiling na dan h kakemu kmetu v okolici. Stara mama se je vrnila s svojih pohodov z moko, tobakom, žganjem, soljo in stvarmi, ki so bile v Jugoslaviji cenejše. Med tihotapci je bila »majhna riba«. Nekateri so se ukvarjali s tihotapstvom skorajda poklicno. Gonili so čez mejo cele črede ovc, konje, vole in krave. Pri kmetih na Strojni je bilo zvečer dvakrat toliko krav v hlevu kot zjutraj, »avstrijke« med njimi so ponoči spravili čez mejo.

Mama je z enajstimi leti odšla »služit« k starejšemu zakonskemu paru brez otrok pri pd. Miklavžu v Dobu. Pripovedovala nam je o pomanjkanju, o lakoti, saj še kruha ni bilo dosti. Zjutraj je najprej nakrmila dve kravi in ju pomolzla, potem se je odpravila v ljudsko šolo na Humcu, poleti in pozimi v coklah.

Od Dajivarja ni nič ostalo, kvečjemu nekaj ruševin; tudi pri Husu nad Svetim mestom, kjer je živela naša družina do leta 1955, so sredi mogočnega gozda samo še neke razvaline; pri Pokržniku na Komeljskem vrhu, kjer smo živeli do leta 1963, pa niti kamna ni več. Tudi potomci velike Dajivarjeve družine so šli s trebuhom za kruhom v svet, v Švico, na Predarlsko, v večje kraje na Koroškem. Skoraj vsi so v drugi generaciji izgubili tudi jezik starih staršev.

Meja, ki je bila po letu 1945 še veliko bolj zaprta kot v dobi med vojnama, je le še zaostrila propadanje majhnih kmetij. Skozi stoletja skupni slovenski jezik prebivalcev je danes na avstrijsko-koroški strani jezik manjšine.

Štefan Pinter