Organisation / Organizacija

Nedelja

Meditacija, pesem in molitev cerkve

Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, referent za cerkveno glasbo Pavel Zablantik piše o pomenu glasbe v Cerkvi, Andrej Feinig pa, da je cerkvena glasba prepevanje Bogu.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Lipov cvet v stolnici v Gospe Sveti (Nedelja)

Meditacija, pesem in molitev cerkve

Glasba človeka dviga in ga spodbuja pri dojemanju najvišjih spoznanj in najglobljih doživetij pred božjim obličjem. Zato je glasba tudi sestavni del bogoslužja. Referat za cerkveno glasbo pri Dušnopastirskem uradu krške škofije je po naročilu sodelavk in sodelavcev v dvojezičnih župnijah prejel nalogo, da pripravi posebno izobraževalno ponudbo o službi kantorja v farnem občestvu. Poleg petja psalmov je njegova posebna naloga tudi vodenje ljudskega petja pri bogoslužju.

Glasba že skozi tisočletja spremlja človeka v njegovem duhovnem življenju kot posameznika in tudi kot del občestva. Nova, moderna in stara cerkvena glasba zrcali vso raznolikost v sedanjosti sodobnega sveta, kjer išče svoje mesto v raznih bogoslužnih oblikah. Bogoslužna pesem in glasba močno vplivata na dojemanje človeka kot občestveno bitje, ki živi iz zaupanja v Boga in svoje življenje usmerja v upanju na Njegovo bližino. V sivino vsakdana posije žarek miline, ko v glasbi najde tolažbo, zavetje, življenjski pogum in bližino medsebojne povezanosti. Tesnoba noči izgubi svojo moč, ko v pesmi zadoni izkušnja po dokončnem smislu resnice. Nenehno hitenje prestreže večglasje, ko z izrazito tankočutnostjo opeva svetle in temne strani življenja. Cerkvena glasba tako postane razodeta verska resnica na osnovi liturgične umetnosti besede in zvena. Ob skupnem prepevanju raste osebna in občestvena identiteta. Zapeta beseda podkrepljena z glasbeno izrazno močjo pomaga, da prepoznavnost enkratnega božjega otroštva zažari v še svetlejši luči.

Šum in ropot sveta okoli nas prekrivata raznolike možnosti, ki jih hrani moč življenja. Kakor se resnično pomembne besede rodijo iz tišine, tako prihaja bogoslužno petje iz poslušanja in molka človeka, ki išče Boga, ali pa tudi iz klicanja in vpitja ob soočanju z resničnostjo zaradi odsotnosti Njegove pravičnosti. Psalmi so pesmi, ki zrcalijo širino in polnost človeškega življenja, ki ga odseva božje obličje. V bogoslužju jim je zato odmerjeno posebno mesto, kot razlaga preroški pogled na Jezusovo življenje, delovanje, oznanjevanje, njegova dela, na njegovo smrt in vstajenje. Knjiga psalmov je meditacija, pesem in molitev Cerkve ter slehernega človeka, ki se odpira razodeti bližini Boga. Na koncu so radost, zahvala in veselo rajanje zaradi osvoboditve in odrešenja.

Na tem mestu se vgrajuje služba kantorja, ki poje psalm pri ambonu v oltarnem prostoru. Simbolika prostorske ureditve ponazarja, da je psalmska pesem ob ostalih berilih svetega pisma enakovreden del bogoslužnega branja. Kantor na poseben način povezuje božjo besedo s pevsko glasbeno izrazno obliko, da bi psalmska molitev ganila srce in se dotaknila duše slehernega človeka. Kantorska služba tako po svoji glasbeni izrazni moči spodbuja in krepi odnos v življenju farnega občestva.

Referat za cerkveno glasbo je v sodelovanju s škofijskim referatom v ta namen pripravil posebno izobraževalno ponudbo. V sredo, 12. decembra, ob 19. uri, bo v domu Sodalitas v Tinjah informativno srečanje o »Službi kantorja v farnem občestvu«. V postnem času pa bo mogoč vpis v večdelni kantorski tečaj. Prisrčno vabljene kantorice/kantorji in vsi, ki radi pojete in bi radi nekoliko več izvedeli o tej posebni službi.

Pavel Zablatnik

Ob melodiji še dodatni višji toni

»Navdih od zgoraj spremeni glasbeno delo v nekaj, kar se ohranja večno s petjem in izvajanjem.« – To ugotavlja glasbenik in organist Andrej Feinig in kot primer navede gregorijanski koral in Mozartovo mašo za kronanje.

Cerkvena glasba je pravzaprav prepevanje za Boga in olepšanje božje službe obenem. V naših krajih je bila desetletja mehka slovenska cerkvena pesem z lepimi, spevnimi melodijami najbolj peta. Zadnja leta oz. desetletja pa slišimo s cerkvenih korov posebej pri mladinskih mašah dosti bolj ritmično poudarjene pesmi. Sploh pri porokah, kjer si lahko ženin in nevesta izbereta glasbo po mili volji, slišiš marsikaj iz popularne glasbe zadnjih let. Župnik, veliki ljubitelj glasbe, mi je to novo modo označil kot »koka-kola« glasbo. In: precej je porok, kjer orgel ne slišiš več, zato pa tako imenovani »play-back« kot glasbeno ozadje pevcev-solistov.

Čas gre naprej in bo določil, kaj je ljuljka in kaj zrno.

Letos okoli božiča pa bo pogosto govor o dvestoletnici pesmi »Sveta noč«. Kot pri božičnem evangeliju je ustvarjalni začetek zgodbe podoben: ker orgle okoli božiča niso pele oziroma so odpovedale, sta bila dva glasbeno navdahnjena ljubitelja cerkvene glasbe prisiljena improvizirati. Nadaljevanje je vsem znano. Sveto noč je v slovenščino prvi prestavil Jakob Aljaž. Zanimivo je, da sem celo slišal, da nekatere (Slovence) spominja melodija na slovenske mehke melodije in da je tudi slovenski prevod zelo uspel. Je morda vzrok alpski DNK?

Pred približno petdesetimi leti so bili tudi v Avstriji študentski nemiri. Mladina je zahtevala nov, drugačen odnos do oblasti. Stara avtoritarna vzgoja ni bila več zaželena. Kot je dejal znani avstrijski organist in skladatelj Peter Planyavski, se tako kot splošna svetovna zgodovina tudi glasbena zgodovina giba v krivuljah; najprej gre glasbeni okus v eno smer, potem se spet mnogim prejšnja moda zdi vedno bolj nezanimiva in vsi hočejo kaj novega. Kot ljubitelju orgel se Planyavskemu zdi – ali pa to preprosto to željo podpira – da naj bi orgle vedno ostale glavno glasbilo pri mašah.

Po letu 1968 so v mnogih stolnih cerkvah spremenili glasbeno smer: orkestrske maše nekako niso bile v modi, preprosto spremljanje na kitaro je stopalo vedno bolj v središče. Orgle so se tudi nekaterim župnikom zdele nezanimive, pustili so jih ob strani, niso jih več popravljali itd. Danes je slika spet drugačna, orgle vendar ponekod spet popravljajo, orkestrske mape, na primer znana Maša za kronanje W. A. Mozarta pa so ostale magneti za ljubitelje glasbe, najboljše izdelke tako imenovane ritmične glasbe sedemdesetih in osemdesetih let pa tudi še poslušamo s korov. Ali pa fenomen Taizejske glasbe. Kaj je za tem? Očitno navdih od zgoraj. Navdih spremeni glasbeno delo v nekaj, po čemer radi sežemo.

Morda najbolj cerkvena glasba je gregorijanski koral. Svoje korenine ima v pradavnini, navdahnil je mnoge, tudi skladatelje najvišjega ranga. Tudi Richard Wagner ga je predano študiral. Čeprav so gregorijanski napevi enoglasni, pa trdijo nekateri skladatelji, da ob prepevanju teh melodij zapazijo neke dodatne višje tone, ki se oglasijo ob melodiji, samo dosti višje od nje. Se jim morda zdi, da je to podobno kot pri zvonovih, kjer slišimo sicer v glavnem en ton, vendar je ta ton sestavljen iz več drugih tonov?

Dobra, kvalitetna glasba bo vedno ostala privlačna.

Andrej Feinig