Piše Jerneja Jezernik

Andrej Leben, redni profesor za slovenščino na inštitutu za slavistiko na Univerzi v Gradcu, na Koroškem ni neznano strokovno ime. V četrtek, 12. aprila 2012, je skupaj s predsednico Društva slovenskih pisateljev v Avstriji Anito Hudl, Martinom Kuchlingom, Tončijem Haderlapom in moderatorjem Horstom Ogrisom v kulturnem centru Haček v Celovcu predstavil novo antologijo slovenske proze na avstrijskem Koroškem »Zgodbe iz maTjaževe dežele« (Študentska založba, Ljubljana, 2011). V njej je izbral in uredil 40 samostojnih besedil ali odlomkov iz bogatega proznega opusa 25 koroških avtorjev in avtoric zadnjih devet desetletij ter s tem Koroško postavil na kakovostno posodobljeni antološki zemljevid.

Pri Študentski založbi v Ljub­ljani se že nekaj let intenzivno posvečajo tudi slovenskim zamejskim literaturam. V glavnem zato, tako predstavnica založbe Anja Kovač, da bi mlajše generacije na Slovenskem na­učili pogledati čez plot in jih seznanili z bogato slovensko literarno dediščino tudi zunaj meja Slovenije. Za takšne podvige pa so seveda potrebni kakovostni izvajalci. In za antologijo slovenske proze na Koroškem »Zgodbe iz maTjaževe dežele« ga je založba našla v univerzitet­nem profesorju in raziskovalcu Univerze v Gradcu Andreju Lebnu.

Leben je za svojo antologijo izbral in uredil 40 samostojnih besedil ali odlomkov 25 koroških avtorjev in avtoric. Besedila je izbiral zvrstno, žanrsko in tematsko, zajel pa je tako večerniško povest in spominsko prozo kot tudi estetsko zahtevna in družbeno angažirana besedila. V eni knjigi je torej po zgodovinsko časovnem, dokumentarnem in literarno-razvojnem ključu zbral vse tisto, kar je v zadnjih devetih desetletjih zaznamovalo življenje koroških Slovencev in izzivalo njihovo literarno ustvarjalnost.
»Do 70-ih let je bila glavna tema koroške proze jezikovna identiteta, ki se je izražala kot močna skrb za obstoj in raz­voj slovenskega jezika na Koroškem. V zadnjih 30 letih pa se je ta odnos do slovenskega jezika precej spremenil,« pravi Leben. In se sprašuje: »Že Janko Messner je pisal nemško, a se ob to ni nihče obregnil, saj so zgodbe, ki jih je izdal v nemščini, po vsebini še kako »slovenske«. Mlajši koroški avtorji, tudi pesniki, ki so se odločili za nemščino kot svoj drugi jezik ali v določenem trenutku celo edini literarni jezik, pa so naleteli celo na nerazumevanje. Postali so žrtve interkulturnosti, jim je slovenski prostor preozek ali morda peša jezikovno znanje?«
Določeni žanri imajo ves čas svoje zveste bralce: najbolj priljubljena, najbolj razširjena in največkrat prevajana je spominska, avtobiografska in kronikalna proza. Vzgojne, domovinske in vaške povesti počasi izginjajo, prostor pod koroškim soncem pa čedalje bolj osvaja za ta prostor razmeroma nov žanr: koroška slovenska kriminalka.
Andrej Leben je tudi prepričan, da bodo še tako dobri poznavalci koroške proze v antologiji »Zgodbe iz maTjaževe dežele« odkrili kakšen odtenek pozabljenega ali spregledanega. Recimo Tilko Lamprecht iz Podjune, ki je pod psevdonimom Dušica v 30-ih letih 20. stoletja objavljala pripovedi z določenim emancipacijskim ustrojem.
»Vedno znova so se pojavila nova, mlajša in starejša imena, ki s svojimi pripovedmi in zgodbami soustvarjajo slovenski in avstrijski literarni prostor. S tega vidika se za prihod­nost slovenske literature na Koroškem ni treba bati. Toda v zadnjih letih je opaziti, da večerniško domačijsko pisanje izginja, angažirani tip literature postaja redek, estetsko zahtevni tip se vse bolj seli v nemščino, prevladujejo pa različne oblike spominsko kronikalne, avtobiografske in zabavne proze,« je zapisal Andrej Leben v svoji spremni besedi. In dodal: »A že jutri je lahko vse drugače. Trajni umetniški dosežki so praviloma plod individualne vztrajnosti in talenta, zato ne vidim razloga, zakaj se ne bi pojavljali novi talenti tudi še v prihodnje.«