Desetletja dolgo že živi pri slovenskih šolskih sestrah sv. Frančiška Kristusa Kralja v Trstu. Naslednje leto bo praznovala svojo 85-letnico, vendar je s. Gabrijela Koncilija že sedaj stopila za nekaj trenutkov v središče pozornosti. Dva vzroka sta bila: njena 70-letnica redovništva in podelitev nagrade Nadje Magajne.

V Trstu je samostan šolskih sester že desetletja njen dom. Toda vmes ga je zapusitla za študij v Rimu, po upokojitvi leta 1995 pa je odšla za šest let v Alekandrijo k tamkajšnji sestrski skupnosti. Za krajši čas se Trstu umakne tudi, kadar se odpravi na kratek obisk v župnijo Št. Ilj. Kar dvakrat je bila v preteklih mesecih tam. Bilo je to ob začetku obnovitvenih del stare farne cerkve, ter pozneje ob pogrebu dolgoletnega župnika Lovra Petričiča.

Pripoveduje, kako jo je pot pripeljala iz rodnih Mekinj pri Kamniku v Sloveniji v Št. Ilj na Koroškem. »Med drugo svetovno vojno se je naša družina preselila k stari mami Uršuli Marn na Koroško, na Rove pri Št. Ilju. Spominjam se korakanja in petja vojakov na cesti ob naši hiši v Mekinjah. Moja sestra Cilka se je tresla ob bombardiranju. Najprej je naša mama peljala mene in brata Joška na Koroško.« Po dveh letih so začeli prihajati še drugi. Kot zadnji je prišel njen oče. Mama je bila modra žena, oče pa globoko veren. Od petnajstih otrok je polovica rojenih v Mekinjah in polovica na Koroškem.

Na Koroškem je preživela brezskrbna mlada leta. V osnovni šoli v Hitlerjevem času niso smeli govoriti slovensko. Pa to je ni motilo, saj so se doma in v vasi pogovarjali samo po slovensko. Spominja se, da je dečka polila z mlekom v kanglici, ker je za mano kričal »kranjica«. »Doma sem bila pesterna, mama mi je takoj po rojstvu zaupala vsakega otroka. Najtesnejša prijateljstva pa sem razvila na meščanski šoli v Vrbi. Takrat še ni bilo avtobusov in smo hodili od vasi do vasi, se klicali med seboj in porabili po dve uri, da smo dospeli peš do glavne šole, poleti kar bosi. To je bilo vsaki dan novih doživetij. Vsakikrat ko pridem domov na obisk, grem vedno obiskat najdražjo prijateljico v Želuče, kamor se je poročila.«

Ko je s. Gabrijela Koncilija s skoraj petnajstimi leti končala glavno šolo, je šla v Št. Peter, da bi jo tam sprejeli v samostan. Sestre so jo poslale v Trst, kjer naj bi obiskovala slovenske šole. Takole se spominja: »Čez mejo me je spremljala s. Bertolda. Verjemite mi, da sem prvi mesec prejokala dolge večere v postelji od velikega domotožja. Ko pa sem prvič pisala domov, mi je vse minilo in veselje, da postanem Kristusova nevesta se je stopnjevalo iz leta v leto. Ker sem bila doma navajena ubogati, mi pokorščina ni delala težav in stopila sem v vsako šolo, kamor so me poslali tudi na univerzo v Rimu, četudi sem imela svoje posebne hobije. In krog prijateljstva se mi je stalno širil. Kot dekle sem sanjala o misijonih in za šest let so me tudi poslali v Egipt. Vendar sem spet ubogala in prišla nazaj v Trst, kjer skrbim za mlade pri pošolskem pouku.«

Starejši naj dajo mlajšim zgled odkritega poštenega življenja, ki se zavzema za potrebe sočloveka, zlasti za človeka v stiski, mladi pa naj bi se navduševali za visoke ideale čistosti, lepote, vere in predvsem srčne dobrote.

Na vprašanje, na kaj naj ljudje v svojem življenju polagajo največjo pozornost, ugotavlja: »Starejši naj dajo mlajšim zgled odkritega poštenega življenja, ki se zavzema za potrebe sočloveka, zlasti za človeka v stiski, mladi pa naj bi se navduševali za visoke ideale čistosti, lepote, vere in predvsem srčne dobrote. Tudi meni so te vrline zelo pomembne, predvsem pa je zame Bogu posvečene osebe nadvse pomembno, da iščem stalno svojo povezanost s Kristusom, da živim in delam kot me on uči in se razdajam za pomoči potrebne kot On. Tu je tudi moja največja sreča.«

Sestro Gabrijelo skrbi izgubljanje zaupanja v Cerkev, zato čuti »še večjo potrebo, da se z večjo ljubeznijo in vdanostjo oklenem Kristusa in njegove Cerkve, ki jo on vodi tudi skozi viharje. Goreče molim za svetost duhovnikov in vseh kristjanov«.

Vincenc Gotthardt