Martin Kuchling

Oglodani spomini

Pred leti sem ga spoznal in se čudil njegovi trdoživosti. V domačem kraju je veljal za čudaka. Živel je sam zase in se v starinskem slovenskem narečju pogovarjal sam s seboj in s svojim starim psom, ki mu je metal posamezne besede kakor oglodane kosti. Žival ga je ob tem zvesto in potrpežljivo gledala. Tudi v pogovoru z menoj ni bil zelo zgovoren, pripovedoval je v kratkih, odsekanih stavkih, pri katerih se je nekaj časa trudil govoriti zbornemu jeziku podobno slovenščino, nazadnje pa je moral menjati v nemško narečje. Ampak tudi v njem ni bil domač, izpuščal je vsako nepotrebno besedo in se zaletaval od stavka do stavka, kakor da se zaganja v strmi klanec, ki ga ni mogoče premagati na drug način. 

 

Ko sem prvič stopil do njega, je ravno iz kamnov sestavljal nizko ograjo okoli svojega vrta, neke vrste zid, za katerega je zlagal kamen na kamen. Sonce je sijalo, bilo je okrog velike noči, in jaz sem prišel, da mu postavim nekaj vprašanj v sklopu zgodovinskega projekta na univerzi. Hotel sem počitnice izkoristiti za projekt, pri katerem se mi je že nekaj časa zatikalo in sem bil večkrat tik pred tem, da ga opustim in črtam. Sneg in led sta se topila, le na senčnih krajih, kamor topli žarki nizkega sonca niso segli, so ležali trdovratni ostanki in kljubovali vsem vremenskim napovedim. Velika noč je bila zgodaj tisto leto, zima, ki je bila sicer vseskozi mila, se zdaj ni in ni hotela umakniti. Snega je bilo komaj do gležnjev, nazadnje pa je le še pritisnil mraz, da je vse skupaj lepo zmrznilo in se potem vleklo tja do marca. Umazani ostanki snega so pačili pokrajino, kot trdovratna sluz so se držali ob robovih gozdov in kazili idilo. Težko sem našel v tisto majhno skrito vasico, za katero poprej niti slišal nisem bil. Kakor povsod po Koroškem so bila imena – hišna in družinska – jasna in izpovedna, slovenska. Nosilci le-teh pa s slovenskim jezikom niso imeli več dosti povezave, razen morda zbledel spomin na zgodovino dežele in na svoje prednike. 

Kontakt z njim je bil vzpostavil moj profesor po znancu, ki je poznal mežnarja na vasi in ta je posredoval možnost za to srečanje. Mežnar, s katerim sem bil dogovorjen, me je pospremil do njega in me predstavil, potem pa kar hitro izginil za vogalom sosednjega vrta, rekoč, da se mu mudi pripravljat stvari za velikonočno mašo. Tako sem hitro ostal sam z možem, o katerem je moj profesor menil, da mi bo lahko pomagal pri zahtevnem projektu, ki pa se v resnici ni dosti zmenil zame. Mežnar je bil, preden se je poslovil, poudaril pomen takih spominskih projektov, ki jih izvajamo mladi za to, da se na ta način soočamo z lastno zgodovino. Namignil je proti meni in se počohal za ušesom, ker v resnici tudi on z menoj ni vedel početi nič. Tako se je hitro poslovil in ostala sva sama. Spočetka je bil stari nezaupljiv, naprej je zlagal kamne v vrsto in strmel v špranje med njimi. Kaj šele, da bi odložil delo in sedel z menoj k stari mizi na verandi hiše. Komaj je odgovarjal na moja vprašanja. Bilo je jasno, da jih je imel za nepotrebno neumnost, ker je bilo vse to, o čemer sem ga spraševal, za njega samoumevno in neoporečno in potemtakem o tem ni bilo vredno izgubljati besed. Še sama misel o tem mu je bila potrata, bile so stvari, ki jih je vse življenje nosil v sebi in so bile del njega. Šele pozneje, ko sva govorila o vojni, ki jo je doživel, o pregonu in vrnitvi, šele takrat se mu je razvezal jezik in je začel pripovedovati sam od sebe. Odsekano, z izbranimi besedami. Vrnitev je bila skoraj hujša kot odhod, je dejal. Na moje vprašanje »Zakaj?« me je pogledal kot idiota, ki v odločilnem trenutku ni znal držati jezika za zobmi. 

Odhod je imel to grozo, seveda, je potem dejal, vsa ta panika, … starša, ki sta bila zbegana ... Bil sem otrok in nisem razumel, kaj to pomeni. Vsi smo bili preplašeni. Ko smo se čez tri leta vračali, je bilo zame najhuje to, da vse do zadnjega nisem vedel, ali bom domačo hišo sploh prepoznal. Vsi so vsa ta tri leta govorili o njej kakor o deveti deželi, jaz pa nisem vedel ... Nazadnje sem jo le prepoznal, čeprav mi je bila nekam tuja. 

Pa potem? sem vprašal. Ma, nič. Odraščal sem, postal velik in zdaj sem star. Ob tem se je bistro nasmehnil in za nekaj hipov sem štel gube na njegovem obrazu. Spet je položil nekaj kamnov na nastajajoči zid. Gledal sem to njegovo početje in jasno mi je postalo, da mu tako ne pridem blizu. Zatopljen je bil v tisti smešni zid, ki ga je zlagal na suho, brez kakšne malte ali betona in se mu bo porušil ob prvih poletnih nevihtah in plohah. Razumel sem, da ta zid v resnici postavlja tudi okrog sebe, da se z njim zavaruje pred mojimi vprašanji in mu ne pridem do živega. Ta zgodovina je bila njegova, zgodba njegovega življenja ni bila za moja ušesa. Pes je legel k njegovim nogam in šele to ga je spravilo do tega, da je nehal zlagati kamne. Sklonil se je ter počohal žival za ušesi. Pes je zadovoljno zazehal. Te kretnje so samo podčrtale, da sem popolnoma na napačnem kraju, da sta tu dva zaverovana drug v drugega in sem jaz s svojimi smešnimi vprašanji čisto odveč. 

Kakšen spomin imate na tisti čas? sem potem nadaljeval, da bi premostil nastalo tišino. Pravzaprav nobenega, je spet kratko pribil. Vse to vem le iz pripovedovanja drugih. Samo ... slišal sem vedno znova in znova, in s tako zavzetostjo, da se mi je vtisnilo v spomin bolj močno kot marsikaj pozneje. Te slike, sestavljene iz drobcev spomina, so mi bolj jasno pred očmi kot marsikaj, kar sem v resnici videl in doživel. Spomin je varljiva stvar in ni mu dosti zaupati. Pokimal sem, čeprav nisem razumel. Nasmehnil se je in pokimal nazaj. Vi mladi ne veste za te stvari, sploh se ne zavedate tega. Tudi če se o tem učite v šoli, ne veste. Ne morete vedeti. Ker tega ni mogoče dopovedati. Vaš svet se vrti v drugih krogih, vaš svet je popolnoma drugačen. 

Skomignil sem z rameni. Take sem večkrat slišal, o starejših ljudeh, zdelo se mi je kot zavidanje mladosti, kot trpko spoznanje, da je njihovo življenje že miniulo, njihov svet se je bil potopil v megli časa, naše življenje, naš svet pa sta ležala pred nami. Razprostrta, prostrana pokrajina, ki je čakala, da jo zaznamujemo s svojimi stopinjami, da ji natisnemo svoj pečat in jo posvojimo. Oni pa so glodali ostanke svojega življenja, prežvekovali grenki priokus zamujenih priložnosti in se raztapljali v samopomilovanju. Prav tak se mi je zdel kot vsi starejši ljudje, ki se ozrejo nazaj in se nenadoma zavejo, da je bilo vse skupaj premalo. Vsekakor tisti prvi dan nisem dosti opravil, bilo je kvečjemu tako, da sem nekako prebil led in je začel o meni razmišljati drugače kot o neznanem tujcu. Toliko sva se zmenila, da pridem poleti še enkrat in zaključiva. Ko sem proti koncu avgusta spet zavil na dvorišče, sem najprej zagledal iz kamenja zložen zid, ki je lepo zaokrožal majhen vrt pred hišo. Pravzaprav je bil ves vrt kot neke vrste visoka greda, ki jo je držal skupaj oklep zloženih kamnov. Vse skupaj je bilo zapolnjeno z zemljo, tako da je bila vrtna površina zdaj za več kot pol metra dvignjena nad trato pred hišo in je vrt izstopal iz nje kakor kamnati otok iz zelenega morja. Stari je sedel na verandi v senci. Pes ob njegovih nogah je komaj dvignil glavo, ko sem pristopil. Danes je ves čas sedel pri miru in ni se ganil. Mimogrede je omenil, da naj si pri vrtni pipi natočim vode, če sem žejen, on da se v taki vročini ne giba več, kot je potrebno. Potem je v glavnem strmel v gorsko verigo Karavank, ki so se razprostirale tam daleč na obzorju. Tudi ko je odgovarjal na moja vprašanja, kako se je razvila zgodovina njegove družine po izselitvi in po vrnitvi iz nje. Z monotonim glasom mi je pripovedoval, da so se vsi sorodniki odpovedali slovenskemu jeziku, da jim je bila cena za ta jezik previsoka in da so po vojni iz same navade še nekaj časa občevali med seboj v domačem narečju, da pa so to bolj in bolj opuščali ter vse bolj stopnjevali srd, ki je kmalu prerasel v pravo mržnjo do slovenskega zbornega jezika, ki je ostal nekaj tujega in ki ga nikdar niso imeli za svojega. Šlo je tako daleč, da so samo z živino še govorili v domačem jeziku, z otroki nič več. Pa še to so nazadnje opustili in pogovorne navade pri hiši in v hlevu prilagodili novemu času in se tako odtujili samemu sebi. On sam je ostal brez družine, ves čas pa je imel ob sebi psa, s katerim se je vse do danes pogovarjal v svojem prvotnem jeziku. Pa vendar me je ta jezik izdal, je rekel nazadnje, jaz sem mu zvest ostal, a on me je izdal. Pred leti sem se udeležil potovanja izseljenih Slovencev v kraj nekdanje izselitve, in sem takrat moral spoznati, da me je jezik pustil na cedilu. Komaj sem se lahko pogovarjal s sopotniki, tako se mi je zatikalo in sem moral spoznati, da ne govorimo istega jezika in smo se dalje pogovarjali v nemščini. Sicer pa sem večino časa strmel iz okna in gledal spreminjanje pokrajine zunaj pred njim. Počutil sem se izobčenega med njimi, ki so slovenski jezik dvigali v nebo kot svetinjo, med potjo molili, peli in se pogovarjali v njem in vsako besedo podložili s težo kolektivnega spomina. Na vsak način sem bil ob vrnitvi domov za spoznanje pametnejši in sem vedel, da ne sodim v to družbo. Vaška družba pa mi je bila spet preveč odločna pri odklanjanju slovenščine in mi je s svojim poudarjanjem neslovenskega vaškega značaja s časom postala odvratna. Tako so mi ostali samo psi. Pes te razume tudi brez besed in nikdar ne boš prišel v prerekanje z njim zaradi napačne izbire jezika.

Ko sem odhajal tisti dan, sem mu pustil še telefonsko številko, rekoč, da me lahko vsak čas pokliče, če bi mi hotel povedati še kaj v zvezi z zastavljenimi vprašanji. Takrat se mi še sanjalo ni, da bi se to lahko zares zgodilo, naslednji dan pa je res zazvonilo in oglasil se je. Dejal je: Ne pozabi, da je spomin kot oglodana kost, vseeno kolikokrat jo vzameš v usta, njenega prvotnega okusa ne začutiš več nikoli. 

Tri dni po tem sem bral v časopisu, da je umrl in da so ga pokopali. Prešinilo me je vprašanje, ali so njegovega starega psa pokopali z njim, kot je bila morda navada pri Indijancih?