Organisation / Organizacija

Nedelja

Kot da bi južni veter začel taliti nekaj nepremičnega

Pisateljica Maja Haderlap praznuje svojo 60-letnico in želja, da postane »otrca« za bukev z dvema vrhovoma postaja vedno močnejša.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Maja Haderlap v pogovoru z Jurijem Buchom (Nedelja)

Kot da bi južni veter začel taliti nekaj nepremičnega

nič ne preostane od utvare varnosti, ki se kakor obolenje naseli

v spominu in nestrpno vztraja, neskončni vozel tukaj, da omahne besednjak,

da se dvigalo leta spušča v prenizko avlo in vinogradi zunaj

opominjajo na kraj, se je prehodnost polastila sten, namigov.

en sam preplah zastira smeli čar, da znova izbiram med fantomi doma

in tujine, da se poskusi udomačenja v beg izjalovijo, prastaro tožbo

zapisujem in izkustvo nemoči, kakor da se ne bi stopnjevala,

in pomnjenje se skrajša v bežen vtis, da mikrobi zadrhtijo.

Ti prvi dve kitici iz pesnitvi »Bajalice« Maje Haderlap sem prebral 5. marca 2012 – torej le tri dni pred njenim rojstnim dnevom, ki je tudi mednarodni dan žena – za uvod v lavdacijo ob slovesni podelitvi velikega zlatega odličja dežele Koroške avtorici romana »Der Engel des Vergessens«, z odlomkom, iz katerega je leta 2011 osvojila nagrado Ingeborg Bachmann.

V nadaljevanju sem citiral lavreatko, ki pravi: »Na Koroškem živijo ljudje, ki jih je politika zaprla v klet spominov, kjer jih napadajo lastni spomini in jih zastrupljajo.«

Drugače, se mi zdi, ne bi bil mogoč premik v glavah. Kot bi južni veter začel taliti nekaj, kar je bilo doslej nepremično kot črni čer.

Očitno je Majin »Angel pozabe« vzletel. Drugače ne bi bilo mogoče, da bi bila ta tankočutna tožba o slovenskem življu in jeziku, ki ga je še pred 100 leti imela tretjina deželnega prebivalstva za svoj materinski jezik in kateremu še danes mnogi nočejo priznati predikata »drugega deželnega jezika«, prav na Koroškem tako odmevna.

Stara mama me je, ko sem bil še otrok, svarila pred ljudmi, ki so papeški ko papež.

Ker sem prepričan, da je Maji Haderlap s tem romanom uspelo napisati ČISTO slovensko knjigo, v nemškem jeziku pač! No in? Zato se nisem strinjal s tistimi varuhi čistosti in absolutnega primata jezika, ki so slutili v tej potezi narodno izdajalstvo.

Vem, da uspeh nekega dejanja ni vreden vsake cene, ampak vpliv na ozračje nemških sodeželanov je bil dejansko tako velik, kot ga narodnostna politika v desetletjih ni premogla.

Zato se mi zdi tudi čisto prav, da je bila avtorica še v letu izida romana nagrajena z nagrado Bruna Kreiskyja za politično knjigo.

»Habent sua fata libelli« – knjige imajo svojo usodo.

Pri Cankarjevi založbi je Štefan Vevar z odličnim prevodom skrbel za avtentično slovensko inačico, ki je bila kot dramatizirana varianta v režiji mladega Primorca Igorja Pisona in z idealno zasedbo (Saša Pavček, Barbara Cerar in Janez Škof) v Mali drami v Ljubljani krstno izvedena marca 2014. Leta 2016 so z njo gostovali tudi v celovškim Mestnem gledališču, v katerem je bila Maja Haderlap v dobi Dietmarja Pflegerla odlična in vplivna dramaturginja.

Ne gre pa spregledati liričnega opusa pesnice Maje: Žalik žene (1983), Bajalice (1987), Gedichte – Pesmi – Poems (1989) langer transit (2014).

Ne samo založniki nestrpno čakajo na drugi roman. Moj nasvet: Potrpeti je treba. Pri meni naj se zgledujejo.

Lani na mednarodni dan žena sva z ženo sredi gozdarske ceste na Žingarco naletela na drobno bukovo bilko, ki je bila v nevarnosti, da jo kak tovornjak dobesedno »potenta« in uniči. Izkopala sva jo in nasadila na robu nad potokom pri nas doma, in šele tedaj opazila, da ima majhna bukvica dva vrhova. Dala sva vrhovoma imeni Bajalicah in Maja.

Morda pa izbrana botra »otrca«, kot pravimo pri nas letos, ko bo sneg skopnel, le pride na bukov krst. Kot pravim: Potrpeti je treba!

Ker nimam šopka, se pravi pušelca, ko se bliža rojstni dan, bom zaključil z odlomkom iz cikla Bajalice:

moj nori rod,

ki hodi z umiranjem ljubezen snubit,

z ruto zavezano v tilnik,

z modrikastimi prsti čas ustavlja

zaradi plina in trupel,

semena odlaga za kapanje krvi in voska,

nikdar ne premakne tesnobne osi

z roba alp.

Horst Ogris